Sezona 1988/89 | APZ - Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj

Strani dopolnjujemo dnevno.
Podatki so informativne narave. Za morebitne napake na strani se vam opravičujemo.
Hvala za razumevanje.

Sezona 1988/89

LM (Lea Mencinger): Apezejevci vabijo; Novi pevci za vrhunsko petje

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 71 (16.9.), str. 4

Kranj - Na osnovni šoli France Prešeren vsak ponedeljek in četrtek od 20. do 22. ure vadi APZ France Prešeren. V tem času bodo ves september pa tudi v oktobru sprejemali nove člane. Veseli bodo prav vsake mlade pevke ali pevca.

Čeprav se kranjski Akademski pevski zbor France Prešeren vsako leto pomladi za kakih pet, šest novih pevcev, pa so letos sklenili povabiti v svoje vrste večjo skupino novih - vsaj dvajset. Pevski zbor, o katerem ni treba znova poudariti, da sodi med najboljše slovenske amaterske pevske zbore, šteje sicer stalnih petdeset pevcev, vendar pa jih večina poje že leta in leta. Lahko se zgodi, da bo ravno ta ali pa naslednja sezona zbor osula po članski plati bolj, kot bi bilo dobro.

»Zato bi radi povabili več mladih, ki radi pojejo, nastopajo, na koncertih doma in v tujini, in ki jim je do dobre družbe in prijateljstva«, je na kratko opisala odločitev zbora njegova predsednica Janja Krašovec.

Zbor, ki se ponaša z vrhunskimi dosežki v slovenski pevski kulturi, že sedem let uspešno vodi Tomaž Faganel. V novi sezoni bo dirigent oziroma pevski zbor dobil pomočnika v pedagogu za pevsko tehniko. Pedagog je pri naših zborih pravzaprav nekaj izjemnega, medtem ko v drugih deželah zbori brez tega strokovnega sodelavca skorajda ne obstajajo več. Z glasovno tehniko, ki v veliki meri izboljša zvokovno kvaliteto pevskega zbora, se navadno dirigenti ne utegnejo ukvarjati. No, APZ France Prešeren ima to srečo, da je njegov dirigent tudi po tej plati strokovno podkovan in so v minulih letih pevci tudi v pevski tehniki lepo napredovali.

»Malo nas sicer skrbi pomladitev našega zbora, ker v Kranju trenutno ni mladinskega pevskega zbora, iz katerega navadno vodi pot v odrasle pevske skupine. Zdaj se sliši sicer, da naj bi v Kranju ustanovili mladinski pevski zbor iz mladih z vseh kranjskih srednjih šol. To bi bilo potem nekakšno zagotovilo za stalen dotok mladih pevcev v našo skupino, le da je naš program zahtevnejši«, pravi Krašovčeva.

Pomladitev je za ta kranjski zbor vsekakor pomembna. Nekaj tudi zato, ker imajo za novo sezono, ki bo jubilejna - dvajseta - do potankosti izdelan program nastopov. Med zahtevnejšimi bo vsekakor ponovitev julijskega koncerta v ljubljanski stolnici: sredi oktobra bodo z orkestrom Slovenske filharmonije (pravilno: Komornim ansamblom Slovenicum, op. M. M.) v kranjski župnijski cerkvi predstavili Janeza Dularja (pravilno: Janeza Krstnika Dolarja, op. M. M.) Psalm Miserere mei Deus - za soliste, zbor in orkester. Konec oktobra jih čaka koncert v Slovenski filharmoniji ob 40-letnici revije Naši zbori, le dan kasneje pa bodo nastopili v Nabrežini pri Trstu. Kaže, da se bo sodelovanje s Slovensko filharmonijo tudi v novi sezoni nadaljevalo - konec decembra bo ženski del zbora v Cankarjevem domu s filharmonijo predstavil Mahlerjevo 3. simfonijo. To seveda ni celovit program, ampak le delček verjetno zelo naporne jubilejne sezone.

Peter Colnar: Janja Krašovec, predsednica APZ France Prešeren, o skoraj dveh desetletjih zbora; Vabilo k pesmi

Dnevnik, 1988/XXXVI, št. 271 (4.10.), str. 7

Kranj, 4. - »Ne zanašajte se preveč na srečo, zanašajte se samo sami nase.« Tako piše na steni pisarne 26-letne diplomirane ekonomistke kranjskega Merkurja Janje Krašovec. To izpostavljamo zato, ker nekako ponazarja odločnost mlade uspešne predsednice Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja. Te dni so k zboru začeli vabiti nove pevce...

»Prihodnje leto praznujemo dvajseto sezono dela. V zboru sicer nimamo velike fluktuacije, saj ga letno zapusti nekako od 5 do 8 pevcev, kar pri 50 ljudeh ni veliko, vendar moramo imeti zagotovljeno zadostno število pevcev.«

- Kje naj se torej javijo ljudje, ki bi želeli peti?

»Začeli smo redno vaditi in to ob ponedeljkih in četrtkih v osnovni šoli France Prešeren. Tam naj se javijo interesenti...«

- Velja vabilo samo študentom?

»Nikakor. V zboru pojejo učenci zadnjih letnikov srednjih šol, študenti in tudi ljudje, ki smo po službah. Imamo probleme s pomanjkanjem pevcev, saj v Kranju in tudi v Ljubljani niti ena srednja šola nima svojega pevskega zbora. Kaže, da je zborovsko petje v veliki krizi.«

- APZ France Prešeren kljub temu ohranja svojo kvaliteto in prepeva tudi zelo različne pesmi.

»Tako je od leta 1981, ko je postal dirigent Tomaž Faganel. Ob različnih priložnostih pojemo različne pesmi iz vse (pravilno: vseh, op. M. M.) stilnih obdobij, slovenske narodne, narodne drugih evropskih narodov in tudi Beatle.«

- Uporabljate tudi nekatere, za naše razmere nove prijeme.

»Kot novost bomo imeli pedagoga za pevsko tehniko. V tujih zborih to imajo, pri nas pa je premalo ljudi za poučevanje. Gre za skupinsko in posamično učenje petja. O stvari se zdaj že povsem konkretno dogovarjamo.«

- Kakšno je mesto zbora v okviru Slovenije?

»Sodimo med pet najboljših zborov. Letos smo dobili četrto zlato plaketo na slovenskem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Stalno smo prisotni tudi izven naših meja. Tako smo letos v Spittalu in Gorici že tudi okusili duh mednarodnih tekmovanj in ugotovili predvsem to, da zunaj dosti več delajo kot pri nas.«

- Načrti za letos?

»Program je izredno razgiban. Med pomembnejšimi dogodki naj omenim gostovanje po Španiji in Švedski. Oktobra bomo imeli koncerta v Kranju in Škofji Loki z orkestrom Slovenicum Janeza Dolarja Psalm Miserere mei Deus in to v cerkvah. Za Kranj to pomeni sploh prvo vokalno instrumentalno zasedbo koncerta.«

- Tudi v Ljubljani redno gostujete.

»Novembra bomo nastopili na koncertu ob 40-letnici revije Naši zbori v filharmoniji. Izvajali bomo narodne pesmi, ki so izhajale v reviji. Konec leta bo nastopil moški zbor (pravilno: ženski zbor, op. M. M.) s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu v Mahlerjevi tretji simfoniji, marca bomo imeli devetnajsti letni koncert v Kranju, s Slovensko filharmonijo pa se dogovarjamo tudi za projekt Mozart in njegovi učitelji, to je za koncerte njihovih del."

Storite nekaj zase in za nas vse zdaj ali nikoli

Naprej, Glasilo OK ZSMS Kranj, 1988/X, št. 1 (29.12.), str. 6

Le zakaj ne bi vstopili v hišo zborovskega petja, v hišo enega najboljših slovenskih pevskih kolektivov, v hišo Akademskega pevskega zbora France Prešeren Kranj?

Vaš glas bi bil kot nalašč za osvežitev naših vrst.

Skupno bomo prepevali v koncertnih dvoranah doma in po svetu, v stikih bomo z imenitnimi pevskimi zbori in orkestri, našo pevsko žilico pa tešili tako z renesančnimi in narodnimi pesmimi, kot s priredbami nesmrtnih Beatlesov.

Torej, če ste kolikor toliko na »dobrem glasu«, ne odlašajte.

Želimo si, da ne bi odklonili ponujene roke sodelovanja. Čimprej nas pokličite na telefon 26 461 (int. 94) vsak delavnik od 8. do 12. ure ali kar je še bolje, z lastnim glasom se pojavite kadarkoli do konca oktobra ob ponedeljkih ali četrtkih v Osnovni šoli France Prešeren Kranj (nasproti Porodnišnice) med 20. in 22. uro, ko imamo redne vaje.

Pogum velja.

422.

Program

28. oktobra 1988

Koncert

Italija, Nabrežina pri Trstu, dvorana Iga Grudna

Emil Adamič: Pusto je

Emil Adamič: V snegu

Emil Adamič: Če ti ne boš moj

Josip Kocjančič: Kam

Vinko Vodopivec: Soldaška

Ubald Vrabec: Zdravljica

Jakob Jež: Po jezeru

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Ubald Vrabec: Rdeč zaton

Matej Hubad: Škrjanček poje

Matej Hubad: Srečno, srečno, ljubca moja

Vasilij Mirk: Dekle, to mi povej

Vasilij Mirk: Kukovica

Oskar Dev: Prelepa je Selška dolina

Marij Kogoj: Stoji mi polje

Emil Adamič: Potrkan ples

Emil Adamič: Vsi so prihajali

Emil Adamič: Kolo

dirigentka:

Ana Erman

423.

Program

19. novembra 1988

Koncert Sonce tone v rdeč zaton

Kranj, dvorana gimnazije

Ubald Vrabec: Rdeč zaton

Ubald Vrabec: Zdravljica

Zorko Prelovec: Oj, Doberdob

Davorin Jenko: Lipa

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Marijan Lipovšek: Richepinov motiv

France Marolt - Lojze Lebič: Trauniče so žie zeleni

Vasilij Mirk: Še rožce so žalovale

Karol Pahor: Pa se sliš

Emil Adamič: Vsi so prihajali

Stanko Premrl: Zdravljica

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovali so:

Rudi Šeligo, Niko Grafenauer, Polde Bibič, Marko Črtalič

Sonce tone

Mladina, 1988, št. 48 (11.11.), str. 13

Tudi Gorenjci se bodo gibali v okviru 59. Odborovega sporočila, kajti 19. novembra pripravljajo posebno protestno prireditev. Med nastopajočimi omenjajo tudi imena Šeliga, Bibiča, Grafenauerja in APZ France Prešeren.

V(ine) Bešter: Gorenjci za četverico obsojenih; Sonce tone v rdeč zaton

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 86 (11.11.), str. 1

Privrženci odbora za varstvo človekovih pravic, ki jih glede tako na kolektivne kot individualne podpisnike v gorenjski regiji ni malo, so v preteklem času nekajkrat na različne načine pokazali svoje nestrinjanje z dogodki, ki so sledili od Janševe inn Borštnarjeve aretacije 31. avgusta naprej. Temu se je v največji možni meri poskušala prilagoditi tudi naša redakcija, tako smo se samoumevno priključili tudi pomoči pri organizaciji vsegorenjske protestne prireditve v znak solidarizacije s četverico, ki bo potekala pod skupnim naslovom »Sonce tone v rdeč zaton«.

Osnovno idejo, ki je prišla iz vrst Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja, smo potem skupno oblikovali in vam lahko sporočimo sledeče: vse tiste, ki menite, da velja s svojo prisotnostjo na posebni kulturni prireditvi izraziti državljansko neposlušnost v smislu 59. Odborovega sporočila za javnost, pridite prihodnjo soboto, 19. novembra, (dva dni pred odhodom četverice v zapor) ob 20. uri v večnamenski prostor kranjske Gimnazije. V uro in pol trajajočem programu bodo poleg že omenjenega APZ sodelovali tudi Rudi Šeligo, Niko Grafenauer in Polde Bibič.

V(ine) Bešter: Novosti »primera JBTZ«; Za pravno državo

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 88 (18.11.), str. 20

Novo sporočilo Odbora - vojaški preiskovalni sodnik uvedel pripor zoper slovenskega vojaka. Gorenjska protestna prireditev jutri, v soboto, 19. novembra, ob 20. uri v kranjski Gimnaziji.

...

Posebna gorenjska kulturna prireditev z naslovom »Sonce tone v rdeč zaton« in sodelujočimi: APZ France Prešeren, Rudijem Šeligom, Nikom Grafenauerjem in Poldetom Bibičem.

Podnapis

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 89 (22.11.), str. 1

Kranj, 19. novembra - »Vstala rano kosovska devojka, vstala, rano je že v dan nedelje...« je pred nabito polnim večnamenskim prostorom kranjske Gimnazije recitiral Polde Bibič. Posebna gorenjska kulturno-protestna prireditev je pod naslovom »Sonce tone v rdeč zaton« ob nastopih tudi APZ France Prešeren, Rudija Šeliga, in Nika Grafenauerja ob množičnem obisku izrazila solidarnost s četverico obsojencev in hkrati poudarila apel k spoštovanju človekovih pravic in pravne države.

Kulturni večer v Kranju izraz solidarnosti četverici

Delo, 1988/XXX, št. 272 (22.11.), str. 6

Sobotni kulturni večer, ki so ga Gorenjci pripravili, da izrazijo solidarnost s četverico, s človekom, je v kranjski gimnaziji obiskalo več kot 600 ljudi. Rdeča nit večera je bila pesem »Rdeč zaton« koroškega pesnika Antona Kuchlinga, ki so ga žlahtili pevci Akademskega pevskega zbora France Prešeren pod taktirko Tomaža Faganela. Književnika, Niko Grafenauer in Rudi Šeligo, sta z branjem svojih del dodajalo (pravilno: dodajala, op. M. M.) vsebino, napolnil pa ga je igralec Polde Bibič s Kosovsko devojko in monologom iz Jančarjevega Dedalusa.

Vine Bešter: Gorenjski izraz državljanske neposlušnosti; Sonce potonilo v rdečem zatonu

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 89 (22.11.), str. 24

Kranj, 19. novembra - Nabito polni večnamenski prostor kranjske Gimnazije je, po prireditvi v Prešernovem gledališču, znova dokazal, da tudi na Gorenjskem vlada velik interes za aktualne družbene dogodke. V programu so nastopili APZ France Prešeren, Polde Bibič, Niko Grafenauer in Rudi Šeligo.

Verjetno velja že uvodoma povedati, da sicer z organizacijo same prireditve ni bilo posebnih problemov. Sodelujoči so bili takoj pripravljeni prispevati svoj delež k večeru, tudi Polde Bibič, ki je v Kranj prišel naravnost iz Maribora in se pravzaprav do zadnjega ni vedelo ob kateri uri bo prišel. Posebnih ovir ni bilo niti s prijavo akcije, čeprav so menda nekateri lokalni politiki malce zmajevali z glavo, češ kdo stoji za organizacijo in da ne velja na velika vrata razglašati, da gre za protestno akcijo, marveč naj ostane vse skupaj v mejah in oznakah kulturne prireditve.

...

Izruti leporečnike, junake lažne...

»Sonce tone v rdeč zaton. Kaj pomeni to? Viharno bo! Viharno bo to noč in dan prihodnji. Priklanjali se bodo mali in veliki oblastnemu orkanu. Podiral bo drevesa s korenino, mnogim zlomil krošnje, mnogim jih razredčil. Vihar naj pride! Vsem lažnikom, klečeplazcem, naj odstrani krinke in lasulje! Naj izruje vse hinavce, leporečnike, junake lažne...« govori pesem koroškega pesnika Antona Kuchlinga, s katero se je prireditev pričela in pod katere naslovom je potekala. APZ France Prešeren je prisotnim prispeval enajst slovenskih pesmi, Polde Bibič recitacijo »Kosovske djevojke«, monolog iz Jančarjevega Dedala, Rudi Šeligo in Niko Grafenauer pa izbor svojih del. Dobro uro trajajoča prireditev, ki je potekala brez osrednjega govornika, kajti tega zaradi vsebine tekstov nastopajočih ni niti potrebovala, je ob protestu zoper postopke v zvezi s četverico, v znak podpore državljanskih svoboščin in pravne države, vsekakor pomenila tudi lep kulturni dogodek, kakršnih na Gorenjskem ni ravno na odmet.

...

Povejmo ob koncu zapisa o sobotni gorenjski protestni prireditvi še to, da je poleg APZ-ja, od koder je prišla tudi osnovna ideja in večinska organizacija, sodelovalo tudi naše uredništvo, svojo pomoč k organizaciji pa so prispevali tudi Sitotisk Bulovec, Hotel Šmarjetna in Cvetličarna Barbka.

Rudi Šeligo: Podaljšana legenda

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 100 (30.12.), str. 11

Ivan Cankar je v črtici »O človeškem napuhu« povedal tole šentflorjansko legendo:

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil; kakor da jih je bil čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo takrat zvrha polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.

Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.

Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal:

»Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?«

Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.

Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje:

»Povej, kaj je, da ti morem pomagati!«

Človek je rekel v svoje mokre dlani:

»Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!«

Jezus se je zgrozil in je rekel:

»Jaz sem Jezus, tvoj bog! Kdo si?«

Zaihtel je človek in je odgovoril:

Slovenec sem!«

Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje po svoji poti.

Cankar je prehitro odšel, da bi še mogel popraviti konec svete zgodbe in slediti njenemu nadaljevanju - kajti dejstvo je, da se Jezus tedaj ni zjokal nad Slovencem, marveč se je zelo smejal in mu velel: »Ne jokaj otrok božji, dane so ti reke, ptiči v grmih, holmi in cerkvice na gričih, venec Alp na mrzli strani nébesa in sinje morje spodaj, ti pa javkaš in se cmeriš.«

Odvrnil mu je trpežni človek ob kantonu: »Vse to je res. Skozi mokroto svojih oči vidim nebeško lepoto v robovih vršacev in slišim kodranje in butanje morja v svetovnih viharjih - a sem otrpel in nem, ker sem kriv in moram pričati zoper sebe.«

Takrat se je Jezus odločil, niti se ni preveč razsrdil in je bolj po želji Slovenca poslal nadenj padle angele z biči, ki so mu ustrojili pleča in v globini duše zbudili temno rdečo puntarsko kri.

Tako razmnoženi Slovenec se je zdaj vzpel in oznanil, da je odmevalo po ravnini sveta od vzhoda do zahoda: »Z vseobsegajočo akcijo in aktivizacijo vseh svojih energij bom preoblikoval svoj značaj! Ustvaril bom nov lik aktivnega slovenstva!«

In ga tudi je. Vsaj za hip. Pod ustrojenim hrbtom mu je zrasla duša, da je skoraj hribe premikala in da so se padli angeli umaknili v temó in da Jezusu Kristusu ni bilo več treba na cesarsko cesto.

Bivši razplakani človek ob bivšem kantonu pa je zdaj postal ošaben in prevzeten in je razglasil: »Bili smo ozvezdje, ki je spalo. Kot trnuljčica (pravilno: Trnuljčica, op. M. M.) obdani v naravni lepoti naših vršacev... ki se zdaj bleščijo kot simbol našega ponosa. Ko sonce vstaja izza njih grebenov, vstaja iz naših src... Majhni in stisnjeni med nasilne velikane bomo branili svetlo misel duhovnega občestva vsega človeštva. In ta majhnost, ta neomadeževanost z nasiljem do drugih - naša zgodovina je čista kot solza - nas je izbrala in poklicala, da pokažemo človeštvu pot do najsvetlejše zvezde Rimske ceste!«

Skozi to vrhovno ograjo prvi sogovornik, Jezus po imenu, ni mogel več k bridkemu človeku. A je bila ta ograja prav tako zazidana, da je spodaj puščala luknje, skozi katere so zlezli oni padli angeli z biči, da so se mu krohotali: »Prav je tako, da ne plakaš več, da nisi več trpežen. Povzpel si se med malike ene vere in ene resnice. Postal si gospod. Prav je, še kako dobro je to, da si bil suveren tudi do svojih udov, ki so mislili drugače, in jih pokopal v hudih luknjah in globokih gozdovih, da še grobovi niso ostali za njimi. Zajahal si vranca, našega hlapca, ki pozna le eno pot - v pokončno in svetlo prihodnost!« Tako so se krohotali zavrženi in ga niso več zapustili.

Slovenec pa ne bi bil to, kar je, ko se ne bi bil spomnil svoje cmerave drže ob prvem srečanju s svojim bogom in je vse pomešal. Z nogami in škornji je šel spet v ono ozvezdje, da bi še naprej gojil misel o svoji izbranosti, z rokami in glavo pa je začel malomarno razmetavati pridobljeno, v boju izbojevano. Barantal je za svoje srce, bratom in bratrancem prepuščal, kar ni prepustljivo, da je končno spet prišel do svojega, s solzami oblitega kantona in tam zatarnal nad kruto usodo.

Zdaj je Jezus spoznal, da je prišla ura, ko mora spet stopiti k trpečemu. Govoril mu je: »Vedel sem, da si, kar si, in da pripadaš najlepšemu narodu na svetu. Vedel sem, da boš slej ko prej spet pričal zoper sebe. A tudi tvoj bog ni mogel predvideti, da boš zapravil vse, samo da bi se mogel vrniti sem h kantonu in k tej svoji jokavi resnici. Klečeplazno se braniš in se obtožuješ, ko bi moral zahtevati. V nočni môri snuješ svojo pokončno držo, namesto da bi jo polagal v luč dneva. Imel si svojo vojsko, da bi se z njo branil, ko bi bilo treba, pa si jo malomarno razpustil. Ustanovil si čredo poljubnih legatov, da bi ti zapisali zakone, da sam ne bi imel nobene odgovornosti pred stvarstvom in da bi bila odgovornost s sveta za zmeraj izbrisana... Pred bratsko ljubeznijo se braniš tako, da si pustiš zapirati svoje sinove in otroke svojih žená... Res, nisem te poznal, nisem ti verjel. Ni ga na svetu, ki bi ti bil enak. Ni ga na svetu, ki bi ti zameril, da boš izumrl, ko si tako želiš. Tebi res ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih.«

Šele zdaj je naš Jezus Kristus pokleknil k Slovencu in se z njim in nad njim bridko zjokal.

Opomba: Novela je bila napisana za to prireditev.

20. decembra 1988

Proslava ob dnevu JLA

Ljubljana, Cankarjev dom

Tega dne smo bili dogovorjeni za nastop na osrednji republiški proslavi ob dnevu JLA v Cankarjevem domu. V Kranju bi nas moral čakati vojaški avtobus in nas odpeljati v Ljubljano. Ker avtobusa ni bilo, smo se v Ljubljano odpeljali s svojimi avtomobili, kjer nas je čakalo naslednje presenečenje, saj smo bili na seznamu nastopajočih prečrtani.

Delo in Dnevnik sta naslednji dan objavila, da je na proslavi pel APZ France Prešeren, televizija pa, da je pel APZ Tone Tomšič; v resnici je nastopal zbor Tine Rožanc iz Ljubljane.

V Cankarjevem domu ob prazniku oboroženih sil

Delo, 1988/XXX, št. 295 (21.12.), str. 1

Ljubljana, 20. decembra - Osrednja republiška proslava ob bližnjem prazniku oboroženih sil je bila nocoj v Cankarjevem domu. V bogatem kulturnem programu so sodelovali pevci APZ France Prešeren iz Kranja, zbor gojencev vojaške glasbene šole iz Sarajeva, folklorna skupina Tine Rožanc, mladi plesalci z osnovne šole Veljko Vlahović in znani jugoslovanski gledališki igralci: Mira Banjac, Draga Potočnjak, Rale Damjanović in Boris Kralj...

424.

Program

29. decembra 1988

Oranžni abonma Slovenske filharmonije, koncert

Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Gustav Mahler: 3. simfonija

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Simfonični orkester Slovenske filharmonije, APZ Tone Tomšič, Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana, Eva Novšak Houška, alt

425.

Program

30. decembra 1988

Oranžni abonma Slovenske filharmonije, koncert

Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Gustav Mahler: 3. simfonija

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Simfonični orkester Slovenske filharmonije, APZ Tone Tomšič, Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana, Eva Novšak Houška, alt

Apezejevci pojejo Mahlerja

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 100 (30.12.), str. 3

Ljubljana - Danes, v petek, 30. decembra, ob 19.30 bo v Cankarjevem domu v okviru abonmaja Slovenske filharmonije na sporedu 3. simfonija Gustava Mahlerja, kar bo prva izvedba te simfonije v Jugoslaviji. Simfonijo bodo predstavili Simfonični orkester Slovenske filharmonije, ženski del zbora Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja z dirigentom Tomažem Faganelom, ženski del APZ Tone Tomšič z dirigentom Jožetom Fürstom in Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana z dirigentom Matevžem Fabjanom. Glavni dirigent bo Uroš Lajovic.

Franc Križnar: Tretji koncert oranžnega abonmaja; Prvič izvedena Mahlerjeva Tretja simfonija

Dnevnik, 1989/XXXVII, št. 2 (4.1.), str. 10

Prvič pri nas smo na tretjem rednem abonmajskem koncertu za oranžni abonma Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu prisluhnili Tretji simfoniji v d-molu za alt solo, ženski in deški zbor ter orkester slovitega romantika Gustava Mahlerja (1860-1911). Izvajalci, dirigent Uroš Lajovic, solistka-pevka Eva Novšak-Houška, Ženski del zborov Akademskega pevskega zbora »Tone Tomšič« (zborovodja Jože Fürst) in Akademskega pevskega zbora »France Prešeren« (zborovodja Tomaž Faganel) ter Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana (zborovodja Matevž Fabijan) in Simfonični orkester Slovenske filharmonije so izvedli obsežen skoraj uro in pol trajajoči simfonični opus slovitega Mahlerja res tehtno, zagnano, tehnično in umetniško skrajno dognano. Vredno je bilo Filharmoniji že po izvedbi te Mahlerjeve simfonije poimenovati ta abonmajski ciklus prav po Mahlerju in njegovi dobi, kjub očitni zaostalosti našega prostora za popularnostjo te glasbe v svetu, ki se je sprožila že pred desetletji pa ob dejstvu, da smo tokrat v Ljubljani doživeli tudi prvo jugoslovansko izvedbo tega obsežnega dela, tako po zasedbi orkestra, ostalih protagonistov kakor po njegovi dolžini.

Mahlerjeva »Pastoralna simfonija« (sam pa ji je predvideval še kar troje podobnih podnaslovov: Bogu Panu posvečena, ali Vesela znanost - po Nitzscheju ali Sen kresne noči) v d-molu iz leta 1902 je prvotno obsegala kar sedem stavkov, od katerih je potem zadnji - 7. tvoril 4. zaključni stavek 4. simfonije. Še vedno jih je torej ostalo šestero, 1., najobsežnejši v vsej simfonični literaturi (35 - 45 minut) s podnaslovom »Prihod poletja« pa ostaja še vedno kljub običajni in tradicionalni Mahlerjevi instrumentalni govorici tipično mahlerjanski. Oblikovna kompliciranost ostaja razpeta med sonatno tvorbo in dvojno tematičnostjo nasploh. Še vedno je seveda prisotne ogromno kompilacije ter eklektike, od uvodnega in prvega tematskega kompleksa v trobilih do zaključnega in drugega v pihalnih (pravilno: pihalih, op. M. M.). Izvrstna igra Filharmonikov s tokrat ponovno ponovljeno Lajovčevo analitično soigro se je že v tem prvem in uvodnem stavku dopolnila s tremi solističnimi soigrami dveh prvih trobilcev - odličnih pozavnista Dušana Krajnca, trobentača Stanka Arnolda in koncertnega mojstra Darka Linarića.

Še bolj manierističen je tokrat 2. stavek 3. simfonije - podnaslovljen s »Kaj mi pripovedujejo cvetlice na livadah«: Pravi še bolj kot prvi stavek »Blumenstück« kot bi ga sam Mahler še enkrat poimenoval, če bi recimo lahko prisluhnil tokratni ljubljanski izvedbi. V 3. stavku - »Kaj mi pripovedujejo gozdne živali« se seveda programskost simfonije nadaljuje in poglablja, kajti to je res ena najbolj pomladnih simfonij, kar sem jih doslej slišal »v živo«. Od četrtega stavka dalje, ko teče simfonija neprekinjeno do konca, pa že sodeluje vokal v vseh svojih razsežnostih: najprej altovski solo na Nitzschejevo besedilo, nato pa še oba zbora. Lajovic je otroški zbor postavil skupaj z zvonovi na zgornji balkon velike dvorane in še dodatno poglobil razumevanje Mahlerjevega vključevanja nebeških sfer v tostransko instrumentalno soočanje. Poleg tega sta v eksterierju že sodelovala trobenta (Arnold) in pa zvonovi (Kersnik). »Kaj mi pripoveduje (pol)noč«, (4. stavek). »Kaj mi pripovedujejo jutranji zvonovi« (5.) in sklepni »Kaj mi pripoveduje otroštvo (ljubezen)«, ponovno kot zgolj instrumentalni sklep simfonije, so tako izzveneli v vsej polnosti, natančnosti vseh brez števila posamičnosti do največjih skupinskih odsekov. Kljub temu, da v Mahlerjevem primeru ne gre za ne vem kakšne voluminozne vokalno-instrumentalne odseke, deluje Tretja Mahlerjeva simfonija skrajno pastoralno, pomladno, božansko, »znanstveno po Nitzscheju« ter nočno tajinstveno, so njeni lihi stavki (1., 3. in 5.) Mahlerjevo tradicionalni in instrumentalno tretirani in seveda z ogromnim številom uporabljenih glasbenih citatov ali kolažev, dočim so šele sodi stavki (2., 4. in 6.) avantgardni.

Lajovic je tukaj v vseh odsekih simfonije dosegel izjemno prebiranje njene celote, povezal sklepne niti posamičnih stavkov z njenimi nadaljevanji, obvladal vso arhitektoniko ter razslojenost zvočnih tokov med vokalne in instrumentalne odseke, seveda pa smo vse skupaj doživeli lahko le po kar najbolj celovitem orkestrovem zrelem muziciranju. Številčna zasedba se tukaj kljub poznavanju Mahlerjeve glasbe še kopiči, zvokov in solističnih ter kombinacijskih prizorov je zmerom več, obdobje Mahlerjevega »Dečkovega čudežnega roga«, simfonije od Druge, preko Tretje do Četrte pa je bilo tako več kot odlično odigrano, sprejeto in bo napovedi za izvedbo njegove Druge simfonije (konec februarja) več kot odlično sprejeto.

Bogdan Učakar: Mahler s Tretjo

Delo, 1989/XXXI, št. 4 (7.1.), str. 2

V ciklu simfoničnih koncertov oranžnega abonmaja so orkester Slovenske filharmonije in dirigent Uroš Lajovic, altistka Eva Novšak-Houškova, dva akademska pevska zbora, Tone Tomšič iz Ljubljane in France Prešeren iz Kranja ter mladinski zbor RTV Ljubljana pripravili zahteven skupni programski načrt. Izvedba Simfonije št. 3 v d-molu za alt solo, ženski in deški zbor skladatelja Gustava Mahlerja je zanesljiv kažipot, do kod in kam lahko seže kolektivna umetniška usposobljenost ob zajetnem zvočnem projektu, ki ga je s slikovito duhovno glasbeno dramaturgijo zarisalo Mahlerjevo simfonično pero. Mahlerjeva mojstrovina je povsem zapolnila simfonični večer, izvedba pa narekovala dobro uro in pol posvečene zbranosti, za marsikaterega poslušalca pa najbrž tudi nekaj olajšanja ob vzneseni gradaciji simfoničnega finala. Prav lahko poslušanje to zanesljivo ni bilo, za nekakšen prerod Mahlerjeve simfonične glasbe pri nas pa vsekakor zelo pomemben dosežek. Ob izvedbi smo opazili viden interpretativni napredek predvsem v tehtnem urejanju simfonične »osmose« orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Uroša Lajovica k razčlenitvam dovolj zamotane in razvejane dramaturške strukture Mahlerjeve Tretje simfonije.

Morda še veliko bolj kot ostale Mahlerjeve simfonije je »Tretja« polna glasbeno semantičnih oznak, ki jim skladatelj tudi v svojem retoričnem preobilju nadene še dodatne. Te naj zelo obsežni umetniški vsebini pomagajo k interpretativno zvočnim razlagam. Panova simfonija, kot jo je skladatelj včasih imenoval, je himna naravi, enotnost človeka s kozmosom.

Ta enostavnost sicer prav povsod ni posebej razvidna, tudi enormno zvočno udejanjanje ni vselej umetniško izenačeno. Mestoma je simfonija razvlečena ob genialnih pobliskih inspiracije je v delu tudi nekaj praznih mest, bolj epizodnega značaja, kar nekoliko zmanjšuje stopnjevanje simfonične izenačenosti.

Prvi stavek je samostojna enota, ki bi zadostovala za v sebi sklenjen okvir simfonične pesnitve. Je nekakšen simfonično razširjen rudiment iz Prve simfonije z elegičnim značajem zastrte žalostinke. Srednji deli simfonije so bolj kontrastni, z altovskim solom in globoko postavljenimi glasovnimi legami pa kar usodnostno lirični. Zbor je pojmovan kot zvočna barva, ob kateri Mahler umetniško presnavlja lirične odtenke. Nekaj scherzandnih epizod je predvsem v instrumentaciji odličnih, sklepna apoteoza z deškim zborom pa prejšnje gradivo ponese v privzdignjeno nezemsko zvočno alegoričnost. Simfonija bogate in polne umetniške vsebine, ki pa je v glasbeno dramaturškem smislu postavljala skladatelju tudi precejšnje ovire, saj jih je moral razvrstiti v svojstven oblikovni sistem, ki ga je treba ob vsaki zvočni ponazoritvi kar se da tehtno in preudarno razvozlati.

Vsi glasbeniki v tej Mahlerjevi zvočni igri, skoraj bi rekli »pasionski«, so kar se da dobro poiskali in našli svoje mesto, pa naj gre za orkester Slovenske filharmonije, ki je odlično dojel svojo vlogo v skupinskem rezoniranju, kot tudi solističnih delih, kjer so se izkazali Dušan Kranjc (pravilno: Krajnc, op. M. M.) (trombon), Stanko Arnold (trobenta) in Darko Linarić (violina). Dobro pripravljena sta bila tudi oba akademska ženska zbora, ki sta ju pripravila Jože Fürst in Tomaž Faganel, mladinskega pa Matevž Fabjan. Eva Novšak-Houškova je s pevsko kulturo uspešno zapolnila solistično epizodo. Za uspešno predstavitev Mahlerjeve Tretje simfonije pa ima nedvomno največ zaslug dirigent Uroš Lajovic. Od širine prvega stavka, morda kar dela simfonije, ko bi mu lahko sledil že odmor, je s strpno preglednostjo nad zvočnim dogajanjem le dodajal izvedbene pobude, obdržal do konca muzikalne prvine na vajetih in jih tudi nikjer poceni razdajal. Precej te notranje doživetosti je začutil tudi orkester Slovenske filharmonije, ki je sledil volji dirigenta umetniško pripravljen za skupno oblikovanje izvedbene zamisli.

426.

Program

8. februarja 1989

Trenutek tišine

Kranj, Prešernov gaj

Ubald Vrabec: Zdravljica

Vinko Vodopivec: Soldaška

Emil Adamič: V snegu

dirigent:

Tomaž Faganel

427.

Program

2. marca 1989

Koncert - javna generalka

Kranj, dvorana gimnazije

William Byrd: Ave verum corpus

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Anton Bruckner: Os justi

Anton Schwab: Zlata kanglica

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Luigi Dallapiccola: Il Coro delle Malmaritate

Luigi Dallapiccola: Il Coro dei Malammogliati

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala sta:

Andraž Hauptman, klavir, Damijan Močnik, harmonij

428.

Program

4. marca 1989

19. letni koncert

Kranj, dvorana gimnazije

William Byrd: Ave verum corpus

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Anton Bruckner: Os justi

Anton Schwab: Zlata kanglica

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Luigi Dallapiccola: Il Coro delle Malmaritate

Luigi Dallapiccola: Il Coro dei Malammogliati

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala sta:

Andraž Hauptman, klavir, Damijan Močnik, harmonij

program je povezovala:

Alenka Bole Vrabec

Nov koncertni program

Gorenjski glas, 1989/XLII, št. 16 (3.3.), str. 5

Jutri, v soboto, 4. marca bo ob 20. uri v dvorani kranjske gimnazije tradicionalni 19. letni koncert APZ France Prešeren z dirigentom Tomažem Faganelom. Na programu bodo dela Byrda, Allegrija, Brucknerja, Schwaba, Williamsa, Bartoka in Dallapiccola.

Franc Križnar: 19. letni koncert APZ »France Prešeren« iz Kranja; Ponovno zanimiv zborovski večer

Dnevnik, 1989/XXXVII, št. 65 (8.3.), str. 10

V telovadnici kranjske gimnazije, oziroma lepše zapisano, v njihovem večnamenskem prostoru (tudi Kranj kot nekdanja in današnja gorenjska prestolnica po tradiciji vseh petih gorenjskih občin nima primernega koncertnega prostora!) je tamkajšnji Akademski pevski zbor »France Prešeren«, ki ga zadnje čase že več kot zavzeto vodi odlični slovenski dirigent, zborovodja in strokovnjak za glasbo Tomaž Faganel (iz Ljubljane) pripravil tradicionalni in vsakoletni redni letni (19.) koncert. Spored je bil tudi tokrat zanimiv, pisan in izjemno ustvarjalno dodelan.

V prvem delu zborovega nastopa smo najprej prisluhnili trem po vsebini enakim pa stilno raznorodnim delom in to Byrdovemu zboru Ave Verum Corpus, Allegrijevemu Miserereju (Psalm št. 51 z izdvojenim vokalnim kvartetom kot začetkom deljenih zborov in s še vedno prisotno psalmodijo solista-svečenika, ki jo je v tem primeru ob dirigiranju odpel kar dirigent Faganel sam!) kot eno najzahtevnejših del prepričljivega devetglasja iz 17. stoletja in pa Brucknerjev Os justi, tudi svetno delo, zdaj že romantičnega obdobja. Ansambel je prav slednjo pesem pel že na lanski Naši pesmi v Mariboru. Nato je sledilo kar troje del iz domačih logov in gajev: Zlata kanglica na besedilo O. Župančiča in v uglasbitvi Antona Schwaba iz leta 1912 in v zasedbi za sopran, zbor, harmonij in klavir. Pri tem delu so prav tako kot zbor sam dovolj prizadeto sodelovali sopranistka iz zborovih vrst Ana Erman, Andraž Hauptman, klavir in Damijan Močnik, harmonij. Naslednja je bila na vrsti lanskoletna mariborska obvezna skladba za mešane pevske zbore v Mariboru (SPZ [pravilno: APZ, op. M. M.] »F. Prešeren« je tam dosegel prav tako še eno zlatih odličij!) Lebičeva na besedilo J. Murna-Aleksandrova) Ne vem, kdo bolj je tožen; spored prvega dela pa je sklenil mešani zbor Uroša Kreka in na besedilo pesnika Jožeta Udoviča Samotno ugibanje. Prav s slednjo skladbo pa so Kranjčani na isti »tekmi« v Mariboru dosegli še dodatno posebno priznanje žirije za izvedbo nove slovenske skladbe. Prisotnost sodobnih glasbenih zapisov pa se je nadaljevala tudi v drugem delu zborovega kranjskega nastopa, ko so bila na sporedu zgolj zborovska sela (pravilno: dela, op. M. M.) 20. - 60. let tega stoletja.

V Treh Shakespearovih pesmih (1951) R. V. Williamsa smo prisluhnili skladateljivi uglasbitvi treh pesmi iz Viharja (v angleščini), prav tako pa je bil izvirni slovaški jezik prisopten v Štirih slovaških pesmih (1971) Bele Bartoka, ne v a cappelli pač pa v izvedbi s klavirjem. Najzahtevnejši zborov nastop pa sta prav gotovo predstavljala dva obsežna zbora slovitega italijanskega modernista Luigija Dallapicccole: Zbor nesrečnih zakonskih žena in Zbor nesrečnih zakonskih mož. Lahko celo zapišem, da sem prav v teh dveh zborih iz leta 1933 lahko prisluhnil najboljšemu prepevanju kranjskega zbora od njegovega začetka pa do danes. Ansambel se je načel (pravilno: našel, op. M. M.) v najbolj zahtevni stopnji vokalnega poustvarjanja in dosegel najvišjo možno stopnjo zlitosti in hotenj tako dirigenta Faganela kakor tudi svojih kvalitet.

Miha Plajbes: Koncert APZ France Prešeren; V zborovskem vrhu

Gorenjski glas, 1989/XLII, št. 19 (10.3.), str. 5

Kranj - Preteklo soboto smo v dvorani Gimnazije Kranj poslušali 19. letni koncert, s katerim je zbor ponovno dokazal, da sodi v sam slovenski zborovski vrh in da dolgoletna pevska tradicija v Kranju zaenkrat še uspešno kljubuje vse slabšim pogojem v kulturi.

Spored pesmi, čeprav ne v celoti nov, je bil zgledno sestavljen. Tako smo na začetku slišali tri duhovne skladbe: Williama Byrda, Gregoria Allegria in Antona Brucknerja. Zlasti je navdušila predstavitev Allegrijevega Psalma 51 - Miserere za zbor in pet solistov, od katerih je en solistični part, tako rekoč spotoma, odpel kar dirigent sam. Sledila so dela treh slovenskih skladateljev: Predstavitev znane Schwabove Zlate kanglice za zbor, sopran solo, harmonij in klavir, kar je bila poživljajoča novost zborovega repertoarja. Kot drugo so zapeli obvezno tekmovalno skladbo lanskega tekmovanja v Mariboru, Lojzeta Lebiča Ne vem, kdo bolj je tožen, nato pa še Uroša Kreka Samotno ugibanje, za katero je zbor v Mariboru prejel priznanje za najboljšo izvedbo slovenske novitete. Ob tokratni predstavitvi je bil navzoč tudi sam skladatelj.

V drugem delu koncerta smo poslušali tri zaključene zborovske cikle; najprej tri Shakespearove pesmi skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa, ki po svoji zahtevni harmonski zgradbi sodijo že v profesionalno izvajalsko področje. Sledil je cikel štirih razgibanih slovaških pesmi za zbor in klavir Bele Bartoka. Zbor je zaključil koncert z dvema glasovno zelo zahtevnima skladbama Luigija Dallapiccole. V dodatku pa so se hvaležnemu občinstvu oddolžili še z dvema priredbama ljudskih: Emila Adamiča: Če ti ne boš moj in Vsi so prihajali.

Zboru, posebej pa še dirigentu Tomažu Faganelu, je treba priznati veliko mero poustvarjalnega poguma v pozitivnem smislu, ki temelji na veliki pevski motiviranosti v stalnem soočanju med poustvarjalnimi zmožnostmi in željo po napredku. Zbor je v glasovni zlitosti, zvočnosti in uglašenosti napredoval in je eden redkih, ki se za boljšo pevsko tehniko dodatno vztrajno prizadeva. Sopranu, ki se je izkazal za dokaj stabilnega nosilca zborove pevske intonacije, bi želel za prihodnje le malo več zvočne mehkobe. Zbor bo z delom koncertnega programa ponovno nastopil na občinski reviji.

429.

Program

10. marca 1989

Občinska revija pevskih zborov

Kranj, dvorana gimnazije

Anton Schwab: Zlata kanglica

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala sta:

Andraž Hauptman, klavir, Damijan Močnik, harmonij

Miha Plajbes: Občinska pevska revija

Gorenjski glas, 1989/XLII, št. 16 (10.3.), str. 5

...

Na prireditvi se bodo predstavile pevske skupine: Oktet Sava Kranj, Oktet mladih Šenčur, Nonet Korotan Jezersko, Oktet Prijatelji KUD Dobrava Naklo, Nonet Tomo Zupan - MOSS, MoPZ Sava Kranj, MoPZ KUD Triglav Duplje, Obrtniški MoPZ, MešPZ DPD Svoboda Stražišče, MešPZ KUD Valentin Kokalj Visoko, MešPZ Iskra Kranj, MešPZ KUD Primskovo in APZ France Prešeren Kranj.

...

430.

Program

11. marca 1989

Koncert

Ljubljana, Slovenska filharmonija

William Byrd: Ave verum corpus

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Anton Bruckner: Os justi

Anton Schwab: Zlata kanglica

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Luigi Dallapiccola: Il Coro delle Malmaritate

Luigi Dallapiccola: Il Coro dei Malammogliati

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala sta:

Andraž Hauptman, klavir, Damijan Močnik, harmonij

Bogdan Učakar: Kakovostna zborovska inventura

Delo, 1989/XXXI, št. 62 (16.3.), str. 6

Akademski pevski zbor France Prešeren iz Kranja, ki ga vodi zborovodja Tomaž Faganel, je v veliki dvorani Slovenske filharmonije zapel nekaj zborovskih skladb, ki so zazvenele tudi kot nova in kakovostna zborovska inventura. Zbor v tem trenutku predstavlja pomemben vrh našega zborovskega poustvarjanja. Z zborovodjem Tomažem Faganelom je mešani pevski zbor dosegel zavidljivo zborovsko raven, izenačeno zvočno homogenost, tehtno oblikovanje zborovske dikcije, intonančno zanesljivost, pa tudi izvedbeno taktično urejenost interpretacije, kar je povsem zadostovalo za kakovostno izvedbo zahtevnega zborovskega večera. Žal spet skoraj brez poslušalcev.

Akademski pevski zbor France Prešeren je v prvem delu zapel šest zborovskih skladb. Najprej tri, ki (manjka: bi, op. M. M.) tako po času nastanka iz prehoda petnajstega v šestnajsto stoletje, najstarejšega Williama Byrda (1543-1623) in nekaj mlajšega Gregoria Allegrija (1582-1652), kot po daljni restavraciji duha kar sorodnega Antona Brucknerja vsekakor sodile skupaj. Poslušali smo zborovsko delo Ave verum corpus, Miserere (Psalm 51) in Os justi (Psalm 36). Z izvedbami teh del je zbor uspešno opravil uvodni, že kar obvezni preizkus imenitne zvočno pevske obnove skladateljev, ki združujejo, denimo pri Byrdu čistost pevskih harmonskih linij kakšnega Palestrine, pri Allegriju zanimivo antifonalno zvočno strukturo, pri Brucknerju gosto in zasičeno zborovsko fakturo. Ob izvedbi Allegrija omenimo odličen pevski kvartet.

V nadaljevanju smo poslušali skoraj miniaturno kantato Zlata kanglica (Oton Župančič) skladatelja Antona Schwaba za sopran, zbor, harmonij in klavir, prvi del pa sta sklenila Lojze Lebič z zborom Ne vem, kdo bolj je tožen (Josip Murn) in Uroš Krek z zborom Samotno ugibanje (Jože Udovič). Obe zgodnji zborovski deli sta zbor in dirigent oblikovala zelo občuteno, dinamično in harmonsko odtehtano s tiho osenčeno meditacijo, ki je prevladovala tudi v celoti v prvem delu zborovskega večera.

Kakšne programske in izvedbene vzporednice bi lahko potegnili od prvega k drugemu delu programskega zaporedja, kjer smo poslušali zborovska dela Ralpha Vaughana Williamsa, Bele Bartoka in Luigija Dallapicccole? Najbrž in predvsem spet vsa potrebna umetniška izhodišča in občutek za vokal, ki so ga Anglež, Madžar in Italijan vsak na svoj način z raznovrstno izrazno paleto ponudili dirigentu in zboru kot izvedbeno netivo za vokalno karakterizacijo. Poslušali smo Three Shakespeare's Songs (1951) R. V. Williamsa, Štiri slovaške pesmi (1917) B. Bartoka in dva zbora iz uglasbitev verzov mladega Michelangela z naslovom Il coro delle malmaritate in Il coro dei Malammogliati (1933) L. Dallapiccole. Tri Shakespearove pesmi, Full Fathom Five, The cloud-Capp'd Towers in Over hill, Over Dale kažejo Williamsov posebej penetriran ekspresionizem s ponekod kar naturalističnimi primesmi, Bela Bartok, marljivi zbiralec ljudske glasbe bližje in širše okolice, je v Štirih slovaških pesmih umetniško mojstrsko sklenil kar antološki venček iz ljudskega zbornika. Zelo občutljivo in z odtehtano spretnostjo sta jih izvedbeno prepoznala zbor in dirigent Tomaž Faganel. Pri Williamsu pa je zazvenela predvsem harmonska bit treh zborov. Vrh zborovskega večera sta bili izvedbi Dallapiccole. Michelangelove verze je skladatelj kar realistično dovtipno pretopil v zborovski zlog, mestoma skoraj »monteverdijevsko« dosledno v odtehtavanjih besede in glasbe. Izrazno zelo močna izvedba.

Akademski pevski zbor France Prešeren iz Kranja in dirigent Tomaž Faganel sta nam predstavila zahteven, nešablonski program iz široke evropske zborovske panorame. Tomaž Faganel je z zborom temeljito obdelal predloženo zborovsko gradivo, izbrusil zvočne parametre in našel povsod ob izvedbah pravi emotivni naboj. Zbor in dirigent nista stopila v zanke samovoljne programske in izvedbene inertnosti, ampak pristopila h konceptu zborovskega večera s profesionalno odgovornostjo. Zbor ni pokazal nikjer neprevidne zvočne sforsiranosti, izvedbe so bile uravnane v dikciji, izenačene v preudarni ekonomičnosti in prilagojene sposobnostim zbora. Lep zborovski večer, ki zasluži vso pohvalo za svoj dosežek.

Andreja Peček: Zborovska dogajanja od januarja do maja 1989 v Ljubljani

Naši zbori, 1989/41, št. 1-2, str. 12

...

Akademski pevski zbor France Prešeren iz Kranja z dirigentom Tomažem Faganelom je 11. marca v dvorani Slovenske filharmonije in v organizaciji Cankarjevega doma predstavil svoj novi program. Izvedli so skladbe Byrda, Allegrija in Brucknerja, po dolgem času smo slišali Schwabovo Zlato kanglico (Ana Erman - sopran, Damijan Močnik - harmonij, Andraž Hauptman - klavir), pred odmorom pa še Lebičevo in Krekovo skladbo. V drugem delu so zapeli tri zborovske cikle R. Vaughan-Williamsa, B. Bartoka (za klavirjem A. Hauptman) in L. Dallapiccola.

...

431.

Program

18. marca 1989

Mozartov cikel, koncert

Titovo Velenje, glasbena šola

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Giovanni Battista Martini: Ad adjuvandum me festina, Domine

Wolfgang Amadeus Mozart: Regina coeli

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Dunja Spruk, sopran, Irena Baar, sopran, Sabira Hajdarović, alt, Dušan Kobal, tenor, Marcos Bajuk, bariton

432.

Program

19. marca 1989

Mozartov cikel, koncert

Ljubljana, Slovenska filharmonija

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Giovanni Battista Martini: Ad adjuvandum me festina, Domine

Wolfgang Amadeus Mozart: Regina coeli

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Dunja Spruk, sopran, Irena Baar, sopran, Sabira Hajdarović, alt, Dušan Kobal, tenor, Marcos Bajuk, bariton

433.

Program

20. marca 1989

Mozartov cikel, koncert

Koper, gledališče

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Giovanni Battista Martini: Ad adjuvandum me festina, Domine

Wolfgang Amadeus Mozart: Regina coeli

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Dunja Spruk, sopran, Irena Baar, sopran, Sabira Hajdarović, alt, Dušan Kobal, tenor, Marcos Bajuk, bariton

434.

Program

21. marca 1989

Mozartov cikel, koncert

Prevalje, družbeni dom

Gregorio Allegri: Miserere mei Deus

Giovanni Battista Martini: Ad adjuvandum me festina, Domine

Wolfgang Amadeus Mozart: Regina coeli

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Dunja Spruk, sopran, Irena Baar, sopran, Sabira Hajdarović, alt, Dušan Kobal, tenor, Marcos Bajuk, bariton

Marijan Zlobec: W. A. Mozart, cikel koncertov komornega ansambla Slovenicum

Delo, 1989/XXXI, št. 4 (7.1.), str. 2

Novoustanovljeni ansambel bo v štirih letih predstavil Mozarta in druge skladatelje njegovega časa

Ljubljana, 6. januarja - Novoustanovljeni ansambel Slovenicum, sestavljen iz članov simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, napoveduje velik, štiriletni komorni cikel koncertov s skupnim naslovom Wolfgang Amadeus Mozart. Kot je danes v prostorih Festivala cikel predstavil duhovni vodja projekta, dirigent Uroš Lajovic, gre za štiri tematske sklope, ki naj bi ob predstavitvi celote pokazali, zakaj je Mozart tako velik, genialni skladatelj.

Prvo leto bo potekal cikel petih koncertov z naslovom Mozart in učitelji, drugo leto cikel Mozart in sodobniki, tretje Mozart in nasprotniki ter zadnje, četrto cikel V počastitev Mozarta (in 200-letnice njegove smrti). Komorni cikel bo potekal v več mestih; v ljubljanski Slovenski filharmoniji kot nedeljska matineja (ob 11. uri - prvi koncert že 15. januarja), v Titovem Velenju (cikel v celoti), pa še v Mariboru, na Prevaljah in v Portorožu. Predvidena pa so tudi mednarodna gostovanja v okviru kulturnega prostora Alpe-Jadran, saj je prav Mozart biser kulturne dediščine tega prostora.

Značilnost prvega cikla petih koncertov je, da se bo ob mladem skladatelju Mozartu, začetniku, predstavilo več njegovih življenjskih in skladateljskih učiteljev, od očeta Leopolda Mozarta do J. Chr. Bacha, C. Fr. Abela, G. Allegrija, G. B. Martinija in Michaela Haydna, zadnji koncert pa bo predstavil Betulio liberato W. A. Mozarta. Poleg ansambla Slovenicum bo nastopilo kar lepo število vokalnih in instrumentalnih solistov, kot zbor pa bo sodeloval APZ France Prešeren iz Kranja.

...

APZ France Prešeren in Slovenicum; Koncerti Mozartove glasbe

Gorenjski glas, 1989/XLII, št. 2 (10.1.), str. 5

Ljubljana - Že 15. januarja se kot dopoldanska matineja v Slovenski filharmoniji začne prvi del od cele vrste koncertov novo ustanovljenega komornega ansambla Slovenicum (sestavljajo ga člani simfoničnega orkestra). Koncerti, ki zajemajo štiri tematske sklope, se bodo odvijali kar štiri leta zapored.

Za kranjski pevski zbor APZ France Prešeren pomeni sodelovanje v tem obsežnem koncertnem ciklusu pomembno priznanje. Ob ansamblu Slovenicum bodo sicer nastopali tudi številni vokalni in instrumentalni solisti, od pevskih zborov pa le kranjski.

V tem letu se bo zvrstilo pet koncertov pod skupnim naslovom Mozart in učitelji, v naslednjem letu Mozart in sodobniki, v tretjem Mozart in nasprotniki, četrto pa je posvečeno skladatelju in obletnici njegove smrti. V tej obsežni glasbeni predstavitvi Mozarta bo seveda slišati tudi dela skladateljevih učiteljev in vzornikov.

Razen v Ljubljani bodo koncerti tudi v Titovem Velenju, Mariboru, na Prevaljah in v Portoružu, predvidena pa so tudi mednarodna gostovanja predvsem v okviru kulturnega prostora Alpe-Jadran.

Bogdan Učakar: Allegri, Martini, Mozart

Delo, 1989/XXXI, št. 69 (24.3.), str. 6

S koncertom komornega ansambla Slovenicum se nadaljuje vse bolj prijetno družabništvo z Mozartom. Nedeljske glasbene matineje so močno utrdile novo kulturno navado, razmerja poslušalcev do novega cikla postajajo pristnejša, zanimanje poslušalcev se stopnjuje.

Za dve Mozartovi deli v drugem delu programa so sestavljalci poiskali odnose in časovno slogovno opredelitev v prvem delu. Najprej smo poslušali a carpella (pravilno: a cappella, op. M. M.) skladbo Miserere á 9 (za devet glasov), delo, ki ga je napisal skladatelj Gregorio Allegri (1582-1652), sledila je izvedba dela Ad adjuvandum me festina, Domine, za soliste, zbor, godala in orgle (v Slovenski filharmoniji portativ) skladatelja P. G. B. Martinija (1706-1784) in Koncert za violončelo in orkester v D-duru istega skladatelja. Za ta, pretežno vokalno instrumentalni načrt komornega ansambla Slovenicum je dirigent Uroš Lajovic povabil k sodelovanju vokalno solistično zasedbo. Nastopili sta sopranistki Dunja Spruk in Irena Baar, altistka Sabira Hajdarović, tenorist Dušan Kobal in baritonist Marcos Bajuk, za instrumentalni solo part pa je pristopil violončelist Ciril Škerjanec. APZ France Prešeren iz Kranja pa je zelo studiozno pripravil zborovodja Tomaž Faganel.

Allegrijev Miserere, dolgo časa skrivnostno delo, ki ni prestopilo zidov Sikstinske kapele, danes ne predstavlja nobene skrivnosti več. Miserere je mojstrsko vokalno delo z zanimivo oblikovano trojnostjo zbora in dveh deljenih vokalnih skupin kot kontrast med čisto deklamatoriko, razširjeno vokalno ornamentalnostjo in nekakšno zborovsko zvočno izrazno konkluzijo. V delu so opazni čisti harmonski sklopi Palestrine z nekaj primesmi Monteverdijeve vokalne bogatitve besednih poudarkov. Odlična zborovska in solistična izvedba sta delo povsem približala bogati vsebini Allegrijeve zgodnje baročne vokalne glasbe. Vsestranski glasbeni enciklopedik in erudit iz Bologne, Giovanni Battista Martini, skrajšano kar Padre Martini, se je kot skladatelj predstavil z dvema že omenjenima deloma. S prvim, vokalno instrumentalnim, kot mojster baročne polifonije s povsod sklenjeno oblikovno izravnavo, gladko invencijo in velikim umetniškim občutkom za zvočno izrazno prostornino.

...

V drugem delu programa pa smo poslušali dve Mozartovi vokalno instrumentalni deli. Sopranistka Dunja Spruk je nastopila v znamenitem motetu za sopran in orkester KV 165 Exultate, jubilate, Irena Baar pa v delu Regina Coeli KV 127, za sopran, zbor in orkester. Obe deli sta enkratna bel canto priložnost za sopranistke, saj je Exultate, jubilate trodelna koncertna arija, Regina Coeli pa velika pobuda za čustveno razgibano pevsko interpretacijo. Sopranistki Dunji Spruk je uspel predvsem zvonko koloraturno tehnični obris, za čustveno polnost pa je njen glasovni obseg nekoliko preozek. Prav veliko pa ga je bilo pri Ireni Baar, ki je solistični del odpela zares pevsko žlahtno in čustveno zelo obvladano. Tudi ostali pevski solisti (Allegri, Martini) so prepričali s kultiviranim in uglajenim nastopom. To velja tudi za komorni ansambel Slovenicum in dirigenta Uroša Lajovica, ki z vsakim novim programom stremita tudi k vse bolj uglašeni skupni igri, k pravemu utripu interpretacije. Povsod je opaziti velik poustvarjalni vzpon, ob dobrem sporazumevanju pa je tudi izvedbena pot vse lažja.

...

Franc Križnar: Tretji koncert ansambla Slovenicum z APZ France Prešeren in s solisti; Ciklus »Mozart in učitelji«

Dnevnik, 1989/XXXVII, št. 82 (25.3.), str. 16

Na letošnjem tretjem koncertu komornega ansambla »Slovenicum« z dirigentom Urošem Lajovicem in s podnaslovom »Mozart in učitelji« smo prisluhnili delom G. Allegrija, p. G. B. Martinija in Mozarta. APZ »France Prešeren« s solisti D. Spruk, I. Vremšak-Baar, S. Hajdarovićevo in M. Bajukom (manjka: D. Kobalom, op. M. M.) ter dirigent Lajovic so najprej izvedli devet-glasni Miserere Gregorija Allegrija (1582-1652). Sloviti zborovski a cappella stavek izvajan skoraj 250 zaporednih let v Sikstinski kapeli v obredju cerkvenega velikega tedna deluje tako po delitvi zbora na štiri in pet glasov ter odpevanju svečenika (v našem primeru trije moški pevski glasovi iz vrst zbora) dovolj veličastno.

Hkrati pa je na tem koncertu uvedel kasnejši pomemben delež pevskih glasov, ki so prevladovali v vseh točkah sporeda, razen v instrumentalnem koncertu za violončelo in orkester naslednjega skladatelja, ki smo ga slišali ob Mozartu. To je bil pater Giovanni Battisto Martini (1706-1784) z motetom za soliste, mešani zbor, godala in orgle. Dunji Sprukovi, Sabiri Hajdarovićevi, Dušanu Kobalu in Marcosu Bajuku, že omenjenemu zboru, godalom ansambla »Slovenicum« in organistu Maksu Strmčniku je v besedilu Domine, ad adjuvandum me festina uspelo očrtati vse značilnosti in bujnosti poznobaročnega kontrapunkta s primesmi homofonije in vodilno glasbeno mislijo v sopranu.

...

Sklepni sel (pravilno: del, op. M. M.) koncerta je ponovno pripadal vokalom. Slovita mlada sopranistka Dunja Sprukova je najprej odpela Mozartovo arijo-motet Exultate, jubilate (KV 165) za sopran in orkester, solistka-sopranistka Irena Baarova pa za sklep in ponovno z zborom APZ »France Prešeren« (zborovodja Tomaž Faganel) Mozartovo cerkveno glasbo Regina Coeli za sopran, zbor in orkester (KV 127). Obema pevkama sta skladbi »ležali«, zbor, ansambel in Lajovic kot dirigent in umetniški vodja celotnega projekta ciklusov Mozartovih koncertov pa so prav v slednjih in edino čisto pravih Mozartovih skladbah briljirali z vsemi superlativi Mozartove poustvarjalnosti. Od tega, da je v skladbah s še vedno prisotnim bassom continuom (zdaj orgle, zdaj čembalo) zaseden instrument v svoji avtentični podobi do stilnega niansiranja solistov, naj si bo vokalov kakor instrumentalov, do tiste najbolj subtilne in svilene Mozartove čiste instrumentalne glasbene fraze.

Andreja Peček: Zborovska dogajanja od januarja do maja 1989 v Ljubljani

Naši zbori, 1989/41, št. 1-2, str. 12

...

19. marca je bil v nedeljski matineji na sporedu tretji koncert novega Mozartovega cikla. Med drugim so izvedli znameniti Allegrijev devetglasni Miserere, Martinijev Psalm za soliste, zbor in orkester in Mozartovo Regino coeli za sopran, zbor in orkester. Pevski solisti so bili: I. Baar, D. Spruk, S. Hajdarevič, D. Kobal in M. Bajuk. APZ F. Prešeren iz Kranja in komorni orkester Slovenicum je dirigiral Uroš Lajovic. Ob koncertu je izšla publikacija esejev o Mozartu.

...

435.

Program

4. aprila 1989

Koncert

Italija, Gorica, kulturni dom

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Luigi Dallapiccola: Il Coro delle Malmaritate

Luigi Dallapiccola: Il Coro dei Malammogliati

Ubald Vrabec: Rdeč zaton

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Anton Schwab: Zlata kanglica

Matej Hubad: Srečno, srečno, ljubca moja

Marij Kogoj: Stoji mi polje

Lojze Lebič: Luba vigred se rodi

Emil Adamič: Kolo

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala sta:

Andraž Hauptman, klavir, Damijan Močnik, harmonij

V torek v Gorici koncert APZ F. Prešeren iz Kranja

Primorski dnevnik, 1989/XLV, št. 78 (2.4.), str. 9

Zborovska dejavnost ponuja v tem času vrsto kakovostnih prireditev. Po koncertih revije Primorska poje predsinoči v Novi Gorici in sinoči v Tržiču ter pred goriškim koncertom v okviru iste revije, ki bo v soboto ob 20.30 v goriškem Kulturnem domu, je v prihodnjih dneh napovedano še eno zanimivo zborovsko gostovanje. Glasbena matica v Gorici prireja v torek, 4. t. m., ob 20.30 v Kulturnem domu koncert Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja, ki ga vodi dirigent Tomaž Faganel. Kot solisti nastopajo Ana Erman - sopran, Andraž Hauptman - klavir in Damijan Močnik - harmonij.

Kranjski akademski zbor se letos pripravlja na praznovanje 20-letnice nastopanja. V tem obdobju je imel že okrog 450 nastopov doma in v tujini ter izvedel preko 400 različnih skladb domačih in tujih skladateljev najrazličnejših stilnih obdobij. Zbor je prvič predstavil javnosti številna nova slovenska zborovska dela. Gostoval je že v Italiji, Avstriji, Zvezni republiki Nemčiji, Franciji, Grčiji, na Nizozemskem in Češkoslovaškem, redno arhivsko snema in sodeluje na zborovskih tekmovanjih ter festivalih.

Dirigent Tomaž Faganel je po študiju na Akademiji za glasbo in na filozofski fakulteti (muzikologija), študiral na Visoki glasbeni šoli v Gradcu pri prof. Milanu Horvatu. Deluje v Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, Akademski zbor France Prešeren pa vodi od leta 1981.

Na torkovem koncertu bo zbor najprej predstavil skladbe iz svojega mednarodnega repertoarja, nato pa dela domačih avtorjev. Spored prvega dela obsega tri Shakespearove songe R. Vaughana Williamsa, Štiri slovaške pesmi Bele Bartoka ter »Il coro delle malmaritate« in »Il coro dei malammogliati« Luigija Dallapiccole. V drugem delu so na sporedu uglasbene pesmi Rdeč zaton (Ubald Vrabec), Ne vem, kdo bolj je tožen (Lojze Lebič), Samotno ugibanje (Uroš Krek), Zlata kanglica (Anton Schwab) ter ljudske priredbe Srečno, srečno, ljubca moja (Matej Hubad), Stoji mi polje (Marij Kogoj), Luba vigred (Lojze Lebič) in Kolo (Emil Adamič).

Kranjski pevski zbor France Prešeren gostuje drevi v Gorici, jutri v Trstu

Primorski dnevnik, 1989/XLV, št. 79 (4.4.), str. 11

V okviru koncertne abonmajske sezone Glasbene matice bo jutri ob 20.30 nastopil v Kulturnem domu v Trstu Akademski pevski zbor France Prešeren iz Kranja. Vodi ga dirigent Tomaž Faganel. Že drevi pa bo v goriškem Kulturnem domu (prav tako ob 20.30) prvi koncert »zamejske turneje« kranjskega zbora.

Kakovostni koncertni nastop pred maloštevilnim občinstvom

Primorski dnevnik, 1989/XLV, št. 81 (6.4.), str. 8

Celovečerni koncert Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja, ki ga je v goriškem Kulturnem domu pripravila Glasbena matica, bi si zaslužil večjo pozornost, kot mu jo je goriško občinstvo izkazalo. Kakih petdeset poslušalcev v dvorani zares ne more zadovoljiti prirediteljev in obenem ne daje prave slike o naši kulturni zrelosti. Ne bomo razglabljali, ali je bil to najbolj umesten čas za tak koncert, ko je v polnem teku revija Primorska poje in je dvorana Kulturnega doma skoraj vsak večer zasedena. Prepričani smo, da je ljubiteljev petja, predvsem pevk in pevcev, članov naših številnih zborov, pač toliko, da bi si kranjski akademiki zaslužili boljšo dobrodošlico v Gorici.

Ob teh mislih, ki se nam zdijo umestne, povejmo, da je skupina, ki jo vodi Tomaž Faganel, dovršeno in prepričljivo izvedla zahteven spored, ki ga je začela z deli Williamsa, Bartoka in Dallapiccole. Drugi del koncerta je bil namenjen našim avtorjem, sklenili pa so ga z Adamičevim »Kolom«. Ob zboru so kot solisti nastopili sopran Ana Erman, Andraž Hauptman (klavir) in Damijana (pravilno: Damijan, op. M. M.) Močnik (harmonij).

...

436.

Program

5. aprila 1989

Koncert

Italija, Trst, kulturni dom

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Luigi Dallapiccola: Il Coro delle Malmaritate

Luigi Dallapiccola: Il Coro dei Malammogliati

Ubald Vrabec: Rdeč zaton

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Anton Schwab: Zlata kanglica

Matej Hubad: Srečno, srečno, ljubca moja

Marij Kogoj: Stoji mi polje

Lojze Lebič: Luba vigred se rodi

Emil Adamič: Kolo

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala sta:

Andraž Hauptman, klavir, Damijan Močnik, harmonij

Stefano Crise: Zborovsko izpeta koprneča radost

Il piccolo, 7.4.1989

(prevod: Janez Pirc)

Trst - V znamenju ljudske pesmi se je v sredo zvečer zaključila koncertna sezona Glasbene Matice. Akademski zbor »France Prešeren« iz Kranja je ponudil program pesmi, ki so na različne načine izražale folklorni motiv. V središču prvega dela so izstopale Bartokove »Štiri slovaške ljudske pesmi«.

Bližina madžarskega skladatelja najpristnejšemu ljudskemu čutenju je daleč od poenostavljenega idealiziranja ali lahkotne uporabe. Ne rabi nekritičnih ali olepševalnih citatov; za njegov lastni pristop k ljudski izraznosti pričajo zvočne trdote in ostrine. Ob kmečkem ljudskem materialu se je srečal s starinskimi glasbenimi modeli. Široka raba grških ali pettonovskih načinov je tako vrgla s tečajev običajno durovsko-molovsko delitev na dvoje. Izhajajoč iz teh pričevanj se je Bartok napotil k uporabi naprednejše govorice.

Prva »Slovaška pesem«, ki smo jo poslušali prejšnji večer, »Tako je sporočila mati«, ima malo skupnega z avantgardno govorico. Čisto drugačna pa je »Jesti in piti, kakšen užitek!«; zaradi posebnih poudarkov je ritem te himne požrešnosti živahen in edinstven. Izvedba kranjskega zbora je bila sijajna; jasne in zanesljive kretnje njegovega vodja Tomaža Faganela so potegnile za seboj vse pevce, ki jih je dobro spremljal pianist Hauptman.

Poleg Bartoka še drugi skladatelj, ki se je posvetil proučevanju glasbene folklore svoje dežele, Anglež Vaughan-Williams. Če je bil njegov prispevek k moderni glasbi le obroben, so pa njegove »Tri Shakespearove pesmi« dobro izpeljano zlitje ljudskega in umetnega. Začetek je z ritmičnim intoniranjem »din, don, dan« ustvaril zvočne odlomke neobičajnega čara. Pač pa je bil ljudski vpliv bolj zaznamovan v »Over Hill, Over Dale«.

Prvi del sta sklenila dva zbora »slaboomoženih« in »slabooženjenih« skladatelja Dallapiccola, ki je ob besedilu Buonarotija ml. priklical novoklasično vzdušje.

Treba je nato spomniti na štiri slovenske ljudske pesmi v odlični priredbi izkušenih skladateljev, ki so pokazale veliko upetost tega zbora. Zanesljivost intonacije in gotovost pri vstopanju glasov sta zaslugi mojstra Faganela. Najzanimivejši vidik interpretativnih zmožnosti slovenskega zbora se je pokazal predvsem v zadnjih dveh točkah programa. Najprej skladatelja Schwaba, ki je deloval med 19. in 20. stoletjem »Zlata kanglica«, ki je s preprostimi ubranimi spevi, ki poslušalca zajamejo, ustvarila trenutke izredne liričnosti, ki je značilna za ljudsko čutenje. Dobro podporo so nudili sopranistka Ana Erman, Andraž Hauptman pri klavirju in Damijan Močnik na harmoniju. Tudi »Rdeč zaton« sodobnika Vrabca je podkrepil nežno občutje, preprečujoč pomisel na kakršnekoli poceni drugotne vplive. A ta nežnost se je tesno povezala s čustvom koprneče melanholije, ki često preveva slovansko glasbo.

In tako se je v ubranosti, ki je logično sledila milotožnim melodijam, ob izredno toplem odobravanju občinstva zaključila ta zadnja prireditev.

JK: Mešani APZ France Prešeren iz Kranja sklenil abonmajsko koncertno sezono GM

Primorski dnevnik, 1989/XLV, št. 84 (9.4.), str. 11

Abonmajska koncertna sezona 1988/89 Glasbene matice se je iztekla z nastopom Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja pod vodstvom dirigenta Tomaža Faganela...

Zbor APZ France Prešeren se je, žal majhnemu številu poslušalcev, predstavil z zahtevnim in zanimivim sporedom, ki je v prvem delu obsegal skladbe avtorjev iz prvih desetletij tega stoletja in ki imajo značilnosti iskanja novih izraznih možnosti, kar velja še zlasti za tri izvajane skladbe angleškega skladatelja in muzikologa Ralpa Vaughana Williamsa pod skupnim naslovom »Three Shakespeare songs«. Zbor je bil kos njihovi interpretativni zahtevnosti z disciplinirano glasovno razčlenjenostjo. Našim ušesom dopadljive so ob klavirski spremljavi zazvenele štiri slovanske pesmi (slovaške) madžarskega mojstra obdelovanja ljudske motivike Bele Bartoka, tako s svojo nežno harmonijo kot s plesno ritmiko v lepi glasovni ubranosti, medtem ko v Dallapiccolovi skladbi Il Coro delle malmaritate in Il Coro dei malammogliati ni izčrpal vseh dinamičnih interpretativnih možnosti, ki jih madrigalistično grajena skladba ponuja.

V drugem delu so bile na sporedu najprej tri umetne skladbe slovenskih živečih avtorjev, nestorja slovenskih komponistov Ubalda Vrabca Rdeč zaton, Lojzeta Lebiča Ne vem, kdo bolj je tožen in Uroša Kreka Samotno ugibanje, nato pa še skladba starejšega, že pred vojno umrlega skladatelja Antona Schwaba Zlata kanglica na besedilo Otona Župančiča za zbor, sopran solo in spremljavo na klavir in harmonij. Tako Vrabčev značilen skladateljski slog, ki usklajuje klenast izraz s harmonijo glasov, kot moderneje koncipirana Lebičeva in Krekova skladba, še najbolj pa Schwabova, so nudile mešanemu zboru priložnost za ubrano podajanje, ki je prišlo še učinkoviteje do izraza v zaključnih ljudskih priredbah Mateja Hubada (Srečno, srečno, ljubca moja), Marija Kogoja (Stoji mi polje), Lojzeta Lebiča (Luba vigred) in Emila Adamiča (Kolo).

Okrog 35-članski mešani zbor France Prešeren, ki razpolaga z zelo obsežnim repertoarjem skladb domačih in tujih avtorjev najrazličnejših obdobij in slogov in ki ima za seboj številna priznanja in gostovanja po evropskih državah, se je predstavil kot disciplinirano in kultivirano pevsko telo, ki se zna dokaj tenkočutno odzivati dirigentovim hotenjem. V nekaterih pesmih je bila ob znanih akustičnih hibah dvorane opazna delna neizenačenost glasovnih skupin s prevladujočimi ženskimi nad moškimi in morda prav iz tega razloga tudi določena interpretativna in glasovna zadržanost, tudi ne vedno najčistejša intoniranost, zato pa večja pozornost stilnemu oblikovanju zahtevnega sporeda.

Vrabčeva Zdravljica v dodatku je, kot vedno, izzvenela himnično, lepše pa bi jo bilo slišati, kakor ves koncert, v polni dvorani, ki bi dokazovala, da so napori organizatorjev našega koncertnega abonmaja še cenjeni, spoštovanje do nastopajočih pa prisotno, in potreba po kulturnih vrednotah pri našem občinstvu še živa.

437.

Program

20. maja 1989

Mozartov cikel, koncert

Titovo Velenje, glasbena šola

Wolfgang Amadeus Mozart: Betulia liberata

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Irena Baar, sopran, Dragica Kovačič, alt, Branko Robinšak, tenor, Ivan Sancin, bas

438.

Program

28. maja 1989

Mozartov cikel, koncert

Ljubljana, Slovenska filharmonija

Wolfgang Amadeus Mozart: Betulia liberata

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Irena Baar, sopran, Dragica Kovačič, alt, Branko Robinšak, tenor, Ivan Sancin, bas

Franc Križnar: Koncert ansambla Slovenicum z gosti; Mozartov oratorij »Osvoboditev Betulije«

Dnevnik, 1989/XXXVII, št. 147 (1.6.), str. 11

Z nastopom enega boljših »slovenskih« vokalnih kvartetov (Irena Baar, sopran, Dragica Kovačič, alt, Branko Robinšak, tenor, Ivan Sancin, bas), pevskega zbora »France Prešeren« iz Kranja (zborovodja Tomaž Faganel) in komornega ansambla »Slovenicum« z dirigentom Urošem Lajovcem se je na petem koncertu Mozartovega ciklusa zaključil njegov letošnji prvi del. Tokrat je bilo na sporedu eno samo in obsežnejše vokalno-instrumentalno Mozartovo delo Betulia liberata, azione sacra, KV 118 v dveh delih. Obsežnejše vokalno instrumentalno delo iz leta 1771 (predelava 1786) je sicer zasnovano kot oratorij brez scenskih dodatkov, v dveh delih, s prenekaterim opernim elementom (uvertura, recitativi, arije, zbori), z znanimi osebami iz priredbe Juditine knjige Stare zaveze pa je pravzaprav ponovno na pol poti med opero in oratorijem. Jezik slednjega pa je tokrat po zaslugi oratoria volgare komponiran v italijanščini.

Že omenjeni pevski kvartet solistov z vlogami Ozije, poglavarja Betulije v petju Branka Robinšaka, Judite, Manasejeve vdove v petju Dragice Kovačič, Amital, izraelske plemkinje v petju Irene Baarove, Ahiorja, poglavarja Amonitov v petju Ivana Sancina ter prebivalci Betulije, tokrat zasedeni z mešanim pevskim zborom APZ »France Prešeren« iz Kranja so dodobra orisali ta prvi zreli čas Mozartove vokalno-instrumentalne partiture. Najštevilnejše pevske arije in recitativi (ti so še vedno spremljani s čembalom, čembalist ansambla Slovenicum ponovno Maks Strmčnik) ter komaj trije samostojni in večji zborovski odseki (celotno delo ima še vedno 13 točk ali številk in tudi v tem dejstvu je še veliko povezav s takoimenovano »številčno« opero) so bili ob le dveh dejanjih glavna oblikovna odlika tega dela. Igra in petje vseh navedenih so bili na zglednih ravneh mozartovsko oblikovane pevske in instrumentalne kantilene, žal pa se je v drugem delu kar dvakrat precej zamajala intonacija v godalih. Lajovčevo branje Mozartove partiture je ponovno prekosilo vse naše dotedanje poskuse v tej smeri, ravnovesje med opero in oratorijem je bilo doseženo že po zasedbi vlog oziroma pevcev, ki so vsi po vrsti na pol poti enega ali drugega oblikovnega fenomena 18. stoletja, prav tako pa tudi po interpretativni plati delo v celoti ni zaostalo za boljšimi tonskimi podobami našega koncertnega odra. Predvsem pa prisotnost redkeje izvajanih del Mozartovega ciklusa, ki se jih s koncerta na koncert loteva prodorni dirigent Lajovic s komornim ansamblom Slovenicum, pa z vključevanjem najrazličnejših solistov in (nenazadnje) tudi zbora APZ »France Prešeren« da slutiti, da je za novo glasbeno akcijo Mozartovih ciklusov nekaj več. Prav gotovo je to kompleten umetniški vzgib, ki bdi nad sicer običajno pa dokaj bogato ostalo glasbeniško ponudbo na naših odrih. Tudi zato se mu ne smemo odreči.

Bogdan Učakar: Betulia liberata za konec

Delo, 1989/XXXI, št. 126 (2.6.), str. 6

Z izvedbo oratorija Betulia liberata, azione sacra K 118 v dveh delih, so Komorni orkester Slovenicum, dirigent Uroš Lajovic s solisti in mešanim zborom APZ France Prešeren iz Kranja z zborovodjem Tomažem Faganelom izpisali zadnjo stran vse bolj odmevnega cikla o Wolfgangu Amadeusu Mozartu in njegovih sodobnikih. Ciklus bodo nadaljevali prihodnje leto. Odlična izvedba omenjenega oratorija nas je v smiselnem naslovu dokončno »osvobodila« vseh pomislekov, da je Mozartov ciklus ob vseh izvajalcih, tehtnosti zanimivega programskega izbora in vse močnejši izvedbeni kakovosti zares žlahtna novost in izjemen umetniško organizacijski dosežek.

Ciklus, na začetku morda še s primesjo poskusa, je ob zaključku letošnjega obračuna razviden že kot pomemben umetniški rezultat, ki ga ne bi skrivale tudi bolj razvite glasbene in kulturne sredine. Mozartov ciklus je pokazal širino in odmevnost, izvajalsko vnemo in visok umetniški obseg, občutljivo selektivno pronicanje v še dokaj neodkrite predele Mozartovega ustvarjanja ob dopolnilni spremljavi njegovih sodobnikov, kar je dajalo koncertom še poseben primerjalni ustvarjalni čar. Do besede so prišli različni solisti, poudarjena in razvejana komorna igra, tudi kot del možnosti v iskanju notranjih umetniških rezerv ansambla Slovenicum.

Ni treba posebej poudarjati, da je takšno delo še kako pomembno tudi za slogovno rast izvajalcev, zvočno prečiščevanje izvajalskih skupin, skratka za temeljna načela komornega muziciranja. Pomembno je tudi, da je Mozartov ciklus bistveno zmanjšal še vedno precejšnje razdalje od glasbenega središča do obrobja, saj so koncerte poslušali tudi drugod po Sloveniji. Mozartov ciklus se nam tako razkriva v vsej umetniški in komunikativni razsežnosti novega projekta in imenitni umetniški izpeljavi. Resničen dosežek, vreden priznanja in spoštovanja.

Mozartova italijanska potovanja so bila bržkone srečni dnevi v njegovem življenju, V Padovi, kjer sta se z očetom Leopoldom ustavila med potjo, je Wolfgang 13. marca 1771 dobil naročilo za oratorij na Metastasijevo besedilo La Betulia liberata, pesniško priredbo Juditine knjige iz Stare zaveze, znane zgodbe o Juditi in Holofernu. Čeprav je Metastasio izvirnik zgodbe, se pravi ljudsko podjarmljenost in osvoboditev izpod suženjstva nekoliko spremenil, ostajata bistvo in poanta nespremenjena. Ostaja pa seveda Mozartova glasba, ki genialno spaja svetopisemsko snov. V glasbenem rokopisu Mozartove partiture je vse vredno podrobnejše analize, nezmanjšanega duhovnega zanimanja za to prelepo in pomembno delo. Kot vedno je Mozart tudi v tem oratoriju glasbeno razkošen v invenciji, širok v umetniški in človeški veličini, nekrčevit in sproščen tudi v klasično baročni asimilaciji ob vzgledih in individualnih rešitvah. Tudi v tem delu občudujemo Mozartovo izredno, ustvarjalno kar neverjetno sposobnost selektivnega vskrkavanja glasbe, časa in okolja. Čeprav najdemo v delu vplive Händla, v dramatskih odlomkih Glucka, pa je Mozartov notranji ustvarjalni red vendarle tipično njegov, neposnemljiv. V oratoriju občudujemo Mozartovo dramaturško čistost v psihološkem stopnjevanju solističnih glasov v prvem delu, v drugem akcijsko, kar operno pevsko katarzo. Izredno poln je Mozartov orkestralni del s koncertantno doslednostjo. Projekcije velikih arij so prave koncertne arije, recitativi, deloma »secco«, deloma »acompagnatto« kažejo Mozartov izreden občutek za tehtnost besednih poudarkov. Bolj skromno, toda funkcionalno so vmeščeni tudi zborovski prizori.

Vloge, lepo in čisto klasično »metastasijevsko« urejene za Mozartov glasbeni architrav so peli tenorist Branko Robinšak, altistka Dragica Kovačič, sopranistka Irena Baar in basist Ivan Sancin. Ivan Sancin (Ahior, poglavar Amonitov) je v izvedbi pokazal lepo pevsko kondicijo, pri Mozartu deloma kar precej antibaročno, Dragica Kovačič (Judita, Manasejeva vdova) je segla v izrazno globino predvsem z lepo postavljenimi nižjimi altovskimi legami, Branko Robinšak (Ozija, poglavar Betulije) z gladko pevsko zanesljivostjo, zelo zahtevno v baročnem pevskem okrasju, predvsem pa je ugajal s pevsko interpretacijo z nekaj več dramatskimi primesmi kot tipičnega bel canta. Odličen je bil izbor APZ iz Kranja, ne le kot dodatek, ampak pojoč komentar k dogajanju. Sopranistka Irena Baar je pokazala v izvedbi zelo kultivirano, notranje prečiščeno in kontrolirano petje. Komorni orkester Slovenicum je na zadnjem koncertu muziciral lahkotno in neobremenjeno, slojevito v dinamiki, komorno v enovitosti, umetniško zrelo in prepričljivo. Izvedba oratorija Betulia liberata v izbočenem umetniškem loku, napetosti dramatskih odlomkov in decentni spremljavi. Dirigentu Urošu Lajovicu ob takšnem rezoniranju najbrž ni bilo težko sproti oblikovati detajle in jih vnašati v celoto. Odlično, vzorno umetniško delo.

Andreja Peček: Zborovska dogajanja od januarja do maja 1989 v Ljubljani

Naši zbori, 1989/41, št. 1-2, str. 12

...

Na sklepni matineji letošnjega Mozartovega cikla zadnjo nedeljo v maju smo spoznali Mozartov mladostni oratorij La Betulia liberata. Solisti so bili Irena Baar, Dragica Kovačič, Branko Robinšak in Ivan Sancin. Zborovski delež je odpel APZ France Prešeren iz Kranja, komornemu orkestru Slovenicum je dirigiral Uroš Lajovic.

...

439.

Program

16. junija 1989

Koncert

Bled, dvorišče Pristave

Iacobus Gallus: Pater noster

Iacobus Gallus: Heroes pugnate viri

Anton Bruckner: Ave Maria

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Luigi Dallapiccola: Il Coro dei Malammogliati

Francis Poulenc: Marie

Zoltan Kodaly: Turot eszik a cigany

Matej Hubad: Škrjanček poje

Matej Hubad: Srečno, srečno, ljubca moja

Oskar Dev: Stoji gartelc zagrajen

Vasilij Mirk: Kukovica

Vasilij Mirk: Še rožce so žalovale

Vinko Žganec: Pjesme iz Medjimurja

Lojze Lebič: Luba vigred se rodi

Jakob Jež: Po jezeru

Emil Adamič: Kolo

dirigent:

Tomaž Faganel

AŠ (Andrej Šter): Blejska Pristava - koncertni prostor

Gorenjski glas, 1989/XLII, št. 46 (16.6.), str. 5

Bled - Danes, v petek, ob 20.30 bo na dvorišču Pristave Bled v okviru Blejskih kulturnih prireditev nastopil Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj...

Tudi nocoj se obeta zanimiv koncertni večer, ki ga pripravlja APZ France Prešeren pod vodstvom Tomaža Faganela. Na programu so predvsem slovenske narodne pesmi in priredbe, ki jih je zbor posnel za Založbo tržaškega tiska, posnete pa so tudi na plošči in kaseti z naslovom Stoji gartelc zagrajen (pravilno: Srečno, srečno, ljubca moja, op. M. M.). Oboje bo ob tej priložnosti tudi naprodaj. Ker je blejski nastop eden zadnjih pred koncertno turnejo »apezejevcev« po Španiji, bodo zapeli tudi nekaj skladb iz repertoarja pripravljenega za špansko turnejo.

440.

Program

24. junija 1989

Khislsteinske prireditve, koncert

Kranj, župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev

Janez Krstnik Dolar: Miserere mei Deus

Giovanni Battista Martini: Ad adjuvandum me festina, Domine

Wolfgang Amadeus Mozart: Regina coeli

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovali so:

Komorni ansambel Slovenicum, Irena Baar, sopran, Alenka Slokar, sopran, Marjetka Drucker, alt, Marjan Trček, tenor, Marcos Bajuk, bas

Miha Plajbes: Vabilo na koncert

Gorenjski glas, 1989/XLII, št. 48 (23.6.), str. 5

Kranj - V okviru Kieselsteinskih prireditev, ki jih organizira ZKO Kranj, ponujamo kranjskemu in širšemu občinstvu zelo lep koncert, ki bo v soboto, 24. junija, ob 20.30 predvidoma na grajskem dvorišču. Ker pa nagaja tudi vreme, bo koncert najverjetneje v župnijski cerkvi. Koncert bo za nas poživitev, saj bomo po dolgih letih imeli priložnost slišati zborovski koncert s solisti ob spremljavi godalnega orkestra. Sodelovali bodo: Komorni orkester Slovenicum, APZ France Prešeren Kranj, Irena Baar - sopran, Alenka Slokar - sopran, Marjetka Drucker - alt, Marjan Trček - tenor, Marcos Bajuk - bas. Dirigent bo Tomaž Faganel, sicer stalni dirigent kranjskega akademskega zbora. Izvedli bodo naslednja dela: Janeza Krstnika Dolarja: Miserere mei Deus za soliste, zbor, godala in basso continuo, Giovannija Battista Martina: Domine, ad adjuvandum me festina za soliste, zbor, godala in basso continuo in Wolfganga Amadeusa Mozarta: Regina coeli K 127 za sopran, zbor in orkester.

Dela, ki jih bodo v soboto predstavili v Kranju, sta orkester in zbor z velikim uspehom že izvajala v Ljubljani, Velenju, Kopru in Prevaljah, zato tega koncertnega dogodka nikakor ne gre zamuditi.