LM (Lea Mencinger): Apezejevci vabijo; Novi pevci za vrhunsko petje

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 71 (16.9.), str. 4

                Kranj - Na osnovni šoli France Prešeren vsak ponedeljek in četrtek od 20. do 22. ure vadi APZ France Prešeren. V tem času bodo ves september pa tudi v oktobru sprejemali nove člane. Veseli bodo prav vsake mlade pevke ali pevca.

                Čeprav se kranjski Akademski pevski zbor France Prešeren vsako leto pomladi za kakih pet, šest novih pevcev, pa so letos sklenili povabiti v svoje vrste večjo skupino novih - vsaj dvajset. Pevski zbor, o katerem ni treba znova poudariti, da sodi med najboljše slovenske amaterske pevske zbore, šteje sicer stalnih petdeset pevcev, vendar pa jih večina poje že leta in leta. Lahko se zgodi, da bo ravno ta ali pa naslednja sezona zbor osula po članski plati bolj, kot bi bilo dobro.

                »Zato bi radi povabili več mladih, ki radi pojejo, nastopajo, na koncertih doma in v tujini, in ki jim je do dobre družbe in prijateljstva«, je na kratko opisala odločitev zbora njegova predsednica Janja Krašovec.

                Zbor, ki se ponaša z vrhunskimi dosežki v slovenski pevski kulturi, že sedem let uspešno vodi Tomaž Faganel. V novi sezoni bo dirigent oziroma pevski zbor dobil pomočnika v pedagogu za pevsko tehniko. Pedagog je pri naših zborih pravzaprav nekaj izjemnega, medtem ko v drugih deželah zbori brez tega strokovnega sodelavca skorajda ne obstajajo več. Z glasovno tehniko, ki v veliki meri izboljša zvokovno kvaliteto pevskega zbora, se navadno dirigenti ne utegnejo ukvarjati. No, APZ France Prešeren ima to srečo, da je njegov dirigent tudi po tej plati strokovno podkovan in so v minulih letih pevci tudi v pevski tehniki lepo napredovali.

                »Malo nas sicer skrbi pomladitev našega zbora, ker v Kranju trenutno ni mladinskega pevskega zbora, iz katerega navadno vodi pot v odrasle pevske skupine. Zdaj se sliši sicer, da naj bi v Kranju ustanovili mladinski pevski zbor iz mladih z vseh kranjskih srednjih šol. To bi bilo potem nekakšno zagotovilo za stalen dotok mladih pevcev v našo skupino, le da je naš program zahtevnejši«, pravi Krašovčeva.

                Pomladitev je za ta kranjski zbor vsekakor pomembna. Nekaj tudi zato, ker imajo za novo sezono, ki bo jubilejna - dvajseta - do potankosti izdelan program nastopov. Med zahtevnejšimi bo vsekakor ponovitev julijskega koncerta v ljubljanski stolnici: sredi oktobra bodo z orkestrom Slovenske filharmonije (pravilno: Komornim ansamblom Slovenicum, op. M. M.) v kranjski župnijski cerkvi predstavili Janeza Dularja (pravilno: Janeza Krstnika Dolarja, op. M. M.) Psalm Miserere mei Deus - za soliste, zbor in orkester. Konec oktobra jih čaka koncert v Slovenski filharmoniji ob 40-letnici revije Naši zbori, le dan kasneje pa bodo nastopili v Nabrežini pri Trstu. Kaže, da se bo sodelovanje s Slovensko filharmonijo tudi v novi sezoni nadaljevalo - konec decembra bo ženski del zbora v Cankarjevem domu s filharmonijo predstavil Mahlerjevo 3. simfonijo. To seveda ni celovit program, ampak le delček verjetno zelo naporne jubilejne sezone.

Peter Colnar: Janja Krašovec, predsednica APZ France Prešeren, o skoraj dveh desetletjih  zbora; Vabilo k pesmi

Dnevnik, 1988/XXXVI, št. 271 (4.10.), str. 7

                Kranj, 4. - »Ne zanašajte se preveč na srečo, zanašajte se samo sami nase.« Tako piše na steni pisarne 26-letne diplomirane ekonomistke kranjskega Merkurja Janje Krašovec. To izpostavljamo zato, ker nekako ponazarja odločnost mlade uspešne predsednice Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja. Te dni so k zboru začeli vabiti nove pevce...

                »Prihodnje leto praznujemo dvajseto sezono dela. V zboru sicer nimamo velike fluktuacije, saj ga letno zapusti nekako od 5 do 8 pevcev, kar pri 50 ljudeh ni veliko, vendar moramo imeti zagotovljeno zadostno število pevcev.«

                - Kje naj se torej javijo ljudje, ki bi želeli peti?

                »Začeli smo redno vaditi in to ob ponedeljkih in četrtkih v osnovni šoli France Prešeren. Tam naj se javijo interesenti...«

                - Velja vabilo samo študentom?

                »Nikakor. V zboru pojejo učenci zadnjih letnikov srednjih šol, študenti in tudi ljudje, ki smo po službah. Imamo probleme s pomanjkanjem pevcev, saj v Kranju in tudi v Ljubljani niti ena srednja šola nima svojega pevskega zbora. Kaže, da je zborovsko petje v veliki krizi.«

                - APZ France Prešeren kljub temu ohranja svojo kvaliteto in prepeva tudi zelo različne pesmi.

                »Tako je od leta 1981, ko je postal dirigent Tomaž Faganel. Ob različnih priložnostih pojemo različne pesmi iz vse (pravilno: vseh, op. M. M.) stilnih obdobij, slovenske narodne, narodne drugih evropskih narodov in tudi Beatle.«

                - Uporabljate tudi nekatere, za naše razmere nove prijeme.

                »Kot novost bomo imeli pedagoga za pevsko tehniko. V tujih zborih to imajo, pri nas pa je premalo ljudi za poučevanje. Gre za skupinsko in posamično učenje petja. O stvari se zdaj že povsem konkretno dogovarjamo.«

                - Kakšno je mesto zbora v okviru Slovenije?

                »Sodimo med pet najboljših zborov. Letos smo dobili četrto zlato plaketo na slovenskem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Stalno smo prisotni tudi izven naših meja. Tako smo letos v Spittalu in Gorici že tudi okusili duh mednarodnih tekmovanj in ugotovili predvsem to, da zunaj dosti več delajo kot pri nas.«

                - Načrti za letos?

                »Program je izredno razgiban. Med pomembnejšimi dogodki naj omenim gostovanje po Španiji in Švedski. Oktobra bomo imeli koncerta v Kranju in Škofji Loki z orkestrom Slovenicum Janeza Dolarja Psalm Miserere mei Deus in to v cerkvah. Za Kranj to pomeni sploh prvo vokalno instrumentalno zasedbo koncerta.«

                - Tudi v Ljubljani redno gostujete.

                »Novembra bomo nastopili na koncertu ob 40-letnici revije Naši zbori v filharmoniji. Izvajali bomo narodne pesmi, ki so izhajale v reviji. Konec leta bo nastopil moški zbor (pravilno: ženski zbor, op. M. M.) s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu v Mahlerjevi tretji simfoniji, marca bomo imeli devetnajsti letni koncert v Kranju, s Slovensko filharmonijo pa se dogovarjamo tudi za projekt Mozart in njegovi učitelji, to je za koncerte njihovih del."

Storite nekaj zase in za nas vse zdaj ali nikoli

Naprej, Glasilo OK ZSMS Kranj, 1988/X, št. 1 (29.12.), str. 6

                Le zakaj ne bi vstopili v hišo zborovskega petja, v hišo enega najboljših slovenskih pevskih kolektivov, v hišo Akademskega pevskega zbora France Prešeren Kranj?

                Vaš glas bi bil kot nalašč za osvežitev naših vrst.

                Skupno bomo prepevali v koncertnih dvoranah doma in po svetu, v stikih bomo z imenitnimi pevskimi zbori in orkestri, našo pevsko žilico pa tešili tako z renesančnimi in narodnimi pesmimi, kot s priredbami nesmrtnih Beatlesov.

                Torej, če ste kolikor toliko na »dobrem glasu«, ne odlašajte.

                Želimo si, da ne bi odklonili ponujene roke sodelovanja. Čimprej nas pokličite na telefon 26 461 (int. 94) vsak delavnik od 8. do 12. ure ali kar je še bolje, z lastnim glasom se pojavite kadarkoli do konca oktobra ob ponedeljkih ali četrtkih v Osnovni šoli France Prešeren Kranj (nasproti Porodnišnice) med 20. in 22. uro, ko imamo redne vaje.

                Pogum velja.

422.

Program

28. oktobra 1988

Koncert

Italija, Nabrežina pri Trstu, dvorana Iga Grudna

Emil Adamič: Pusto je

Emil Adamič: V snegu

Emil Adamič: Če ti ne boš moj

Josip Kocjančič: Kam

Vinko Vodopivec: Soldaška

Ubald Vrabec: Zdravljica

Jakob Jež: Po jezeru

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Ubald Vrabec: Rdeč zaton

Matej Hubad: Škrjanček poje

Matej Hubad: Srečno, srečno, ljubca moja

Vasilij Mirk: Dekle, to mi povej

Vasilij Mirk: Kukovica

Oskar Dev: Prelepa je Selška dolina

Marij Kogoj: Stoji mi polje

Emil Adamič: Potrkan ples

Emil Adamič: Vsi so prihajali

Emil Adamič: Kolo

dirigentka:

Ana Erman

423.

Program

19. novembra 1988

Koncert Sonce tone v rdeč zaton

Kranj, dvorana gimnazije

Ubald Vrabec: Rdeč zaton

Ubald Vrabec: Zdravljica

Zorko Prelovec: Oj, Doberdob

Davorin Jenko: Lipa

Lojze Lebič: Ne vem, kdo bolj je tožen

Marijan Lipovšek: Richepinov motiv

France Marolt - Lojze Lebič: Trauniče so žie zeleni

Vasilij Mirk: Še rožce so žalovale

Karol Pahor: Pa se sliš

Emil Adamič: Vsi so prihajali

Stanko Premrl: Zdravljica

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovali so:

Rudi Šeligo, Niko Grafenauer, Polde Bibič, Marko Črtalič

Sonce tone

Mladina, 1988, št. 48 (11.11.), str. 13

                Tudi Gorenjci se bodo gibali v okviru 59. Odborovega sporočila, kajti 19. novembra pripravljajo posebno protestno prireditev. Med nastopajočimi omenjajo tudi imena Šeliga, Bibiča, Grafenauerja in APZ France Prešeren.

V(ine) Bešter: Gorenjci za četverico obsojenih; Sonce tone v rdeč zaton

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 86 (11.11.), str. 1

                Privrženci odbora za varstvo človekovih pravic, ki jih glede tako na kolektivne kot individualne podpisnike v gorenjski regiji ni malo, so v preteklem času nekajkrat na različne načine pokazali svoje nestrinjanje z dogodki, ki so sledili od Janševe inn Borštnarjeve aretacije 31. avgusta naprej. Temu se je v največji možni meri poskušala prilagoditi tudi naša redakcija, tako smo se samoumevno priključili tudi pomoči pri organizaciji vsegorenjske protestne prireditve v znak solidarizacije s četverico, ki bo potekala pod skupnim naslovom »Sonce tone v rdeč zaton«.

                Osnovno idejo, ki je prišla iz vrst Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja, smo potem skupno oblikovali in vam lahko sporočimo sledeče: vse tiste, ki menite, da velja s svojo prisotnostjo na posebni kulturni prireditvi izraziti državljansko neposlušnost v smislu 59. Odborovega sporočila za javnost, pridite prihodnjo soboto, 19. novembra, (dva dni pred odhodom četverice v zapor) ob 20. uri v večnamenski prostor kranjske Gimnazije. V uro in pol trajajočem programu bodo poleg že omenjenega APZ sodelovali tudi Rudi Šeligo, Niko Grafenauer in Polde Bibič.

V(ine) Bešter: Novosti »primera JBTZ«; Za pravno državo

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 88 (18.11.), str. 20

                Novo sporočilo Odbora - vojaški preiskovalni sodnik uvedel pripor zoper slovenskega vojaka. Gorenjska protestna prireditev jutri, v soboto, 19. novembra, ob 20. uri v kranjski Gimnaziji.

...

                Posebna gorenjska kulturna prireditev z naslovom »Sonce tone v rdeč zaton« in sodelujočimi: APZ France Prešeren, Rudijem Šeligom, Nikom Grafenauerjem in Poldetom Bibičem.

Podnapis

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 89 (22.11.), str. 1

                Kranj, 19. novembra - »Vstala rano kosovska devojka, vstala, rano je že v dan nedelje...« je pred nabito polnim večnamenskim prostorom kranjske Gimnazije recitiral Polde Bibič. Posebna gorenjska kulturno-protestna prireditev je pod naslovom »Sonce tone v rdeč zaton« ob nastopih tudi APZ France Prešeren, Rudija Šeliga, in Nika Grafenauerja ob množičnem obisku izrazila solidarnost s četverico obsojencev in hkrati poudarila apel k spoštovanju človekovih pravic in pravne države.

Kulturni večer v Kranju izraz solidarnosti četverici

Delo, 1988/XXX, št. 272 (22.11.), str. 6

                Sobotni kulturni večer, ki so ga Gorenjci pripravili, da izrazijo solidarnost s četverico, s človekom, je v kranjski gimnaziji obiskalo več kot 600 ljudi. Rdeča nit večera je bila pesem »Rdeč zaton« koroškega pesnika Antona Kuchlinga, ki so ga žlahtili pevci Akademskega pevskega zbora France Prešeren pod taktirko Tomaža Faganela. Književnika, Niko Grafenauer in Rudi Šeligo, sta z branjem svojih del dodajalo (pravilno: dodajala, op. M. M.) vsebino, napolnil pa ga je igralec Polde Bibič s Kosovsko devojko in monologom iz Jančarjevega Dedalusa.

Vine Bešter: Gorenjski izraz državljanske neposlušnosti; Sonce potonilo v rdečem zatonu

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 89 (22.11.), str. 24

                Kranj, 19. novembra - Nabito polni večnamenski prostor kranjske Gimnazije je, po prireditvi v Prešernovem gledališču, znova dokazal, da tudi na Gorenjskem vlada velik interes za aktualne družbene dogodke. V programu so nastopili APZ France Prešeren, Polde Bibič, Niko Grafenauer in Rudi Šeligo.

                Verjetno velja že uvodoma povedati, da sicer z organizacijo same prireditve ni bilo posebnih problemov. Sodelujoči so bili takoj pripravljeni prispevati svoj delež k večeru, tudi Polde Bibič, ki je v Kranj prišel naravnost iz Maribora in se pravzaprav do zadnjega ni vedelo ob kateri uri bo prišel. Posebnih ovir ni bilo niti s prijavo akcije, čeprav so menda nekateri lokalni politiki malce zmajevali z glavo, češ kdo stoji za organizacijo in da ne velja na velika vrata razglašati, da gre za protestno akcijo, marveč naj ostane vse skupaj v mejah in oznakah kulturne prireditve.

                ...

Izruti leporečnike, junake lažne...

                »Sonce tone v rdeč zaton. Kaj pomeni to? Viharno bo! Viharno bo to noč in dan prihodnji. Priklanjali se bodo mali in veliki oblastnemu orkanu. Podiral bo drevesa s korenino, mnogim zlomil krošnje, mnogim jih razredčil. Vihar naj pride! Vsem lažnikom, klečeplazcem, naj odstrani krinke in lasulje! Naj izruje vse hinavce, leporečnike, junake lažne...« govori pesem koroškega pesnika Antona Kuchlinga, s katero se je prireditev pričela in pod katere naslovom je potekala. APZ France Prešeren je prisotnim prispeval enajst slovenskih pesmi, Polde Bibič recitacijo »Kosovske djevojke«, monolog iz Jančarjevega Dedala, Rudi Šeligo in Niko Grafenauer pa izbor svojih del. Dobro uro trajajoča prireditev, ki je potekala brez osrednjega govornika, kajti tega zaradi vsebine tekstov nastopajočih ni niti potrebovala, je ob protestu zoper postopke v zvezi s četverico, v znak podpore državljanskih svoboščin in pravne države, vsekakor pomenila tudi lep kulturni dogodek, kakršnih na Gorenjskem ni ravno na odmet.

                ...

                Povejmo ob koncu zapisa o sobotni gorenjski protestni prireditvi še to, da je poleg APZ-ja, od koder je prišla tudi osnovna ideja in večinska organizacija, sodelovalo tudi naše uredništvo, svojo pomoč k organizaciji pa so prispevali tudi Sitotisk Bulovec, Hotel Šmarjetna in Cvetličarna Barbka.

Rudi Šeligo: Podaljšana legenda

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 100 (30.12.), str. 11

                Ivan Cankar je v črtici »O človeškem napuhu« povedal tole šentflorjansko legendo:

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil; kakor da jih je bil čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo takrat zvrha polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.

                Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.

                Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal:

                »Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?«

                Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.

                Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje:

                »Povej, kaj je, da ti morem pomagati!«

                Človek je rekel v svoje mokre dlani:

                »Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!«

                Jezus se je zgrozil in je rekel:

                »Jaz sem Jezus, tvoj bog! Kdo si?«

                Zaihtel je človek in je odgovoril:

                Slovenec sem!«

                Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje po svoji poti.

                Cankar je prehitro odšel, da bi še mogel popraviti konec svete zgodbe in slediti njenemu nadaljevanju - kajti dejstvo je, da se Jezus tedaj ni zjokal nad Slovencem, marveč se je zelo smejal in mu velel: »Ne jokaj otrok božji, dane so ti reke, ptiči v grmih, holmi in cerkvice na gričih, venec Alp na mrzli strani nébesa in sinje morje spodaj, ti pa javkaš in se cmeriš.«

                Odvrnil mu je trpežni človek ob kantonu: »Vse to je res. Skozi mokroto svojih oči vidim nebeško lepoto v robovih vršacev in slišim kodranje in butanje morja v svetovnih viharjih - a sem otrpel in nem, ker sem kriv in moram pričati zoper sebe.«

                Takrat se je Jezus odločil, niti se ni preveč razsrdil in je bolj po želji Slovenca poslal nadenj padle angele z biči, ki so mu ustrojili pleča in v globini duše zbudili temno rdečo puntarsko kri.

                Tako razmnoženi Slovenec se je zdaj vzpel in oznanil, da je odmevalo po ravnini sveta od vzhoda do zahoda: »Z vseobsegajočo akcijo in aktivizacijo vseh svojih energij bom preoblikoval svoj značaj! Ustvaril bom nov lik aktivnega slovenstva!«

                In ga tudi je. Vsaj za hip. Pod ustrojenim hrbtom mu je zrasla duša, da je skoraj hribe premikala in da so se padli angeli umaknili v temó in da Jezusu Kristusu ni bilo več treba na cesarsko cesto.

                Bivši razplakani človek ob bivšem kantonu pa je zdaj postal ošaben in prevzeten in je razglasil: »Bili smo ozvezdje, ki je spalo. Kot trnuljčica (pravilno: Trnuljčica, op. M. M.) obdani v naravni lepoti naših vršacev... ki se zdaj bleščijo kot simbol našega ponosa. Ko sonce vstaja izza njih grebenov, vstaja iz naših src... Majhni in stisnjeni med nasilne velikane bomo branili svetlo misel duhovnega občestva vsega človeštva. In ta majhnost, ta neomadeževanost z nasiljem do drugih - naša zgodovina je čista kot solza - nas je izbrala in poklicala, da pokažemo človeštvu pot do najsvetlejše zvezde Rimske ceste!«

                Skozi to vrhovno ograjo prvi sogovornik, Jezus po imenu, ni mogel več k bridkemu človeku. A je bila ta ograja prav tako zazidana, da je spodaj puščala luknje, skozi katere so zlezli oni padli angeli z biči, da so se mu krohotali: »Prav je tako, da ne plakaš več, da nisi več trpežen. Povzpel si se med malike ene vere in ene resnice. Postal si gospod. Prav je, še kako dobro je to, da si bil suveren tudi do svojih udov, ki so mislili drugače, in jih pokopal v hudih luknjah in globokih gozdovih, da še grobovi niso ostali za njimi. Zajahal si vranca, našega hlapca, ki pozna le eno pot - v pokončno in svetlo prihodnost!« Tako so se krohotali zavrženi in ga niso več zapustili.

                Slovenec pa ne bi bil to, kar je, ko se ne bi bil spomnil svoje cmerave drže ob prvem srečanju s svojim bogom in je vse pomešal. Z nogami in škornji je šel spet v ono ozvezdje, da bi še naprej gojil misel o svoji izbranosti, z rokami in glavo pa je začel malomarno razmetavati pridobljeno, v boju izbojevano. Barantal je za svoje srce, bratom in bratrancem prepuščal, kar ni prepustljivo, da je končno spet prišel do svojega, s solzami oblitega kantona in tam zatarnal nad kruto usodo.

                Zdaj je Jezus spoznal, da je prišla ura, ko mora spet stopiti k trpečemu. Govoril mu je: »Vedel sem, da si, kar si, in da pripadaš najlepšemu narodu na svetu. Vedel sem, da boš slej ko prej spet pričal zoper sebe. A tudi tvoj bog ni mogel predvideti, da boš zapravil vse, samo da bi se mogel vrniti sem h kantonu in k tej svoji jokavi resnici. Klečeplazno se braniš in se obtožuješ, ko bi moral zahtevati. V nočni môri snuješ svojo pokončno držo, namesto da bi jo polagal v luč dneva. Imel si svojo vojsko, da bi se z njo branil, ko bi bilo treba, pa si jo malomarno razpustil. Ustanovil si čredo poljubnih legatov, da bi ti zapisali zakone, da sam ne bi imel nobene odgovornosti pred stvarstvom in da bi bila odgovornost s sveta za zmeraj izbrisana... Pred bratsko ljubeznijo se braniš tako, da si pustiš zapirati svoje sinove in otroke svojih žená... Res, nisem te poznal, nisem ti verjel. Ni ga na svetu, ki bi ti bil enak. Ni ga na svetu, ki bi ti zameril, da boš izumrl, ko si tako želiš. Tebi res ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih.«

                Šele zdaj je naš Jezus Kristus pokleknil k Slovencu in se z njim in nad njim bridko zjokal.

Opomba: Novela je bila napisana za to prireditev.

20. decembra 1988

Proslava ob dnevu JLA

Ljubljana, Cankarjev dom

Tega dne smo bili dogovorjeni za nastop na osrednji republiški proslavi ob dnevu JLA v Cankarjevem domu. V Kranju bi nas moral čakati vojaški avtobus in nas odpeljati v Ljubljano. Ker avtobusa ni bilo, smo se v Ljubljano odpeljali s svojimi avtomobili, kjer nas je čakalo naslednje presenečenje, saj smo bili na seznamu nastopajočih prečrtani.

Delo in Dnevnik sta naslednji dan objavila, da je na proslavi pel APZ France Prešeren, televizija pa, da je pel APZ Tone Tomšič; v resnici je nastopal zbor Tine Rožanc iz Ljubljane.

V Cankarjevem domu ob prazniku oboroženih sil

Delo, 1988/XXX, št. 295 (21.12.), str. 1

                Ljubljana, 20. decembra - Osrednja republiška proslava ob bližnjem prazniku oboroženih sil je bila nocoj v Cankarjevem domu. V bogatem kulturnem programu so sodelovali pevci APZ France Prešeren iz Kranja, zbor gojencev vojaške glasbene šole iz Sarajeva, folklorna skupina Tine Rožanc, mladi plesalci z osnovne šole Veljko Vlahović in znani jugoslovanski gledališki igralci: Mira Banjac, Draga Potočnjak, Rale Damjanović in Boris Kralj...

424.

Program

29. decembra 1988

Oranžni abonma Slovenske filharmonije, koncert

Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Gustav Mahler: 3. simfonija

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Simfonični orkester Slovenske filharmonije, APZ Tone Tomšič, Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana, Eva Novšak Houška, alt

425.

Program

30. decembra 1988

Oranžni abonma Slovenske filharmonije, koncert

Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Gustav Mahler: 3. simfonija

dirigent:

Uroš Lajovic

sodelovali so:

Simfonični orkester Slovenske filharmonije, APZ Tone Tomšič, Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana, Eva Novšak Houška, alt

Apezejevci pojejo Mahlerja

Gorenjski glas, 1988/XLI, št. 100 (30.12.), str. 3

                Ljubljana - Danes, v petek, 30. decembra, ob 19.30 bo v Cankarjevem domu v okviru abonmaja Slovenske filharmonije na sporedu 3. simfonija Gustava Mahlerja, kar bo prva izvedba te simfonije v Jugoslaviji. Simfonijo bodo predstavili Simfonični orkester Slovenske filharmonije, ženski del zbora Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja z dirigentom Tomažem Faganelom, ženski del APZ Tone Tomšič z dirigentom Jožetom Fürstom in Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana z dirigentom Matevžem Fabjanom. Glavni dirigent bo Uroš Lajovic.

Franc Križnar: Tretji koncert oranžnega abonmaja; Prvič izvedena Mahlerjeva Tretja simfonija

Dnevnik, 1989/XXXVII, št. 2 (4.1.), str. 10

                Prvič pri nas smo na tretjem rednem abonmajskem koncertu za oranžni abonma Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu prisluhnili Tretji simfoniji v d-molu za alt solo, ženski in deški zbor ter orkester slovitega romantika Gustava Mahlerja (1860-1911). Izvajalci, dirigent Uroš Lajovic, solistka-pevka Eva Novšak-Houška, Ženski del zborov Akademskega pevskega zbora »Tone Tomšič« (zborovodja Jože Fürst) in Akademskega pevskega zbora »France Prešeren« (zborovodja Tomaž Faganel) ter Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana (zborovodja Matevž Fabijan) in Simfonični orkester Slovenske filharmonije so izvedli obsežen skoraj uro in pol trajajoči simfonični opus slovitega Mahlerja res tehtno, zagnano, tehnično in umetniško skrajno dognano. Vredno je bilo Filharmoniji že po izvedbi te Mahlerjeve simfonije poimenovati ta abonmajski ciklus prav po Mahlerju in njegovi dobi, kjub očitni zaostalosti našega prostora za popularnostjo te glasbe v svetu, ki se je sprožila že pred desetletji pa ob dejstvu, da smo tokrat v Ljubljani doživeli tudi prvo jugoslovansko izvedbo tega obsežnega dela, tako po zasedbi orkestra, ostalih protagonistov kakor po njegovi dolžini.

                Mahlerjeva »Pastoralna simfonija« (sam pa ji je predvideval še kar troje podobnih podnaslovov: Bogu Panu posvečena, ali Vesela znanost - po Nitzscheju ali Sen kresne noči) v d-molu iz leta 1902 je prvotno obsegala kar sedem stavkov, od katerih je potem zadnji - 7. tvoril 4. zaključni stavek 4. simfonije. Še vedno jih je torej ostalo šestero, 1., najobsežnejši v vsej simfonični literaturi (35 - 45 minut) s podnaslovom »Prihod poletja« pa ostaja še vedno kljub običajni in tradicionalni Mahlerjevi instrumentalni govorici tipično mahlerjanski. Oblikovna kompliciranost ostaja razpeta med sonatno tvorbo in dvojno tematičnostjo nasploh. Še vedno je seveda prisotne ogromno kompilacije ter eklektike, od uvodnega in prvega tematskega kompleksa v trobilih do zaključnega in drugega v pihalnih (pravilno: pihalih, op. M. M.). Izvrstna igra Filharmonikov s tokrat ponovno ponovljeno Lajovčevo analitično soigro se je že v tem prvem in uvodnem stavku dopolnila s tremi solističnimi soigrami dveh prvih trobilcev - odličnih pozavnista Dušana Krajnca, trobentača Stanka Arnolda in koncertnega mojstra Darka Linarića.

                Še bolj manierističen je tokrat 2. stavek 3. simfonije - podnaslovljen s »Kaj mi pripovedujejo cvetlice na livadah«: Pravi še bolj kot prvi stavek »Blumenstück« kot bi ga sam Mahler še enkrat poimenoval, če bi recimo lahko prisluhnil tokratni ljubljanski izvedbi. V 3. stavku - »Kaj mi pripovedujejo gozdne živali« se seveda programskost simfonije nadaljuje in poglablja, kajti to je res ena najbolj pomladnih simfonij, kar sem jih doslej slišal »v živo«. Od četrtega stavka dalje, ko teče simfonija neprekinjeno do konca, pa že sodeluje vokal v vseh svojih razsežnostih: najprej altovski solo na Nitzschejevo besedilo, nato pa še oba zbora. Lajovic je otroški zbor postavil skupaj z zvonovi na zgornji balkon velike dvorane in še dodatno poglobil razumevanje Mahlerjevega vključevanja nebeških sfer v tostransko instrumentalno soočanje. Poleg tega sta v eksterierju že sodelovala trobenta (Arnold) in pa zvonovi (Kersnik). »Kaj mi pripoveduje (pol)noč«, (4. stavek). »Kaj mi pripovedujejo jutranji zvonovi« (5.) in sklepni »Kaj mi pripoveduje otroštvo (ljubezen)«, ponovno kot zgolj instrumentalni sklep simfonije, so tako izzveneli v vsej polnosti, natančnosti vseh brez števila posamičnosti do največjih skupinskih odsekov. Kljub temu, da v Mahlerjevem primeru ne gre za ne vem kakšne voluminozne vokalno-instrumentalne odseke, deluje Tretja Mahlerjeva simfonija skrajno pastoralno, pomladno, božansko, »znanstveno po Nitzscheju« ter nočno tajinstveno, so njeni lihi stavki (1., 3. in 5.) Mahlerjevo tradicionalni in instrumentalno tretirani in seveda z ogromnim številom uporabljenih glasbenih citatov ali kolažev, dočim so šele sodi stavki (2., 4. in 6.) avantgardni.

                Lajovic je tukaj v vseh odsekih simfonije dosegel izjemno prebiranje njene celote, povezal sklepne niti posamičnih stavkov z njenimi nadaljevanji, obvladal vso arhitektoniko ter razslojenost zvočnih tokov med vokalne in instrumentalne odseke, seveda pa smo vse skupaj doživeli lahko le po kar najbolj celovitem orkestrovem zrelem muziciranju. Številčna zasedba se tukaj kljub poznavanju Mahlerjeve glasbe še kopiči, zvokov in solističnih ter kombinacijskih prizorov je zmerom več, obdobje Mahlerjevega »Dečkovega čudežnega roga«, simfonije od Druge, preko Tretje do Četrte pa je bilo tako več kot odlično odigrano, sprejeto in bo napovedi za izvedbo njegove Druge simfonije (konec februarja) več kot odlično sprejeto.

Bogdan Učakar: Mahler s Tretjo

Delo, 1989/XXXI, št. 4 (7.1.), str. 2

                V ciklu simfoničnih koncertov oranžnega abonmaja so orkester Slovenske filharmonije in dirigent Uroš Lajovic, altistka Eva Novšak-Houškova, dva akademska pevska zbora, Tone Tomšič iz Ljubljane in France Prešeren iz Kranja ter mladinski zbor RTV Ljubljana pripravili zahteven skupni programski načrt. Izvedba Simfonije št. 3 v d-molu za alt solo, ženski in deški zbor skladatelja Gustava Mahlerja je zanesljiv kažipot, do kod in kam lahko seže kolektivna umetniška usposobljenost ob zajetnem zvočnem projektu, ki ga je s slikovito duhovno glasbeno dramaturgijo zarisalo Mahlerjevo simfonično pero. Mahlerjeva mojstrovina je povsem zapolnila simfonični večer, izvedba pa narekovala dobro uro in pol posvečene zbranosti, za marsikaterega poslušalca pa najbrž tudi nekaj olajšanja ob vzneseni gradaciji simfoničnega finala. Prav lahko poslušanje to zanesljivo ni bilo, za nekakšen prerod Mahlerjeve simfonične glasbe pri nas pa vsekakor zelo pomemben dosežek. Ob izvedbi smo opazili viden interpretativni napredek predvsem v tehtnem urejanju simfonične »osmose« orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Uroša Lajovica k razčlenitvam dovolj zamotane in razvejane dramaturške strukture Mahlerjeve Tretje simfonije.

                Morda še veliko bolj kot ostale Mahlerjeve simfonije je »Tretja« polna glasbeno semantičnih oznak, ki jim skladatelj tudi v svojem retoričnem preobilju nadene še dodatne. Te naj zelo obsežni umetniški vsebini pomagajo k interpretativno zvočnim razlagam. Panova simfonija, kot jo je skladatelj včasih imenoval, je himna naravi, enotnost človeka s kozmosom.

                Ta enostavnost sicer prav povsod ni posebej razvidna, tudi enormno zvočno udejanjanje ni vselej umetniško izenačeno. Mestoma je simfonija razvlečena ob genialnih pobliskih inspiracije je v delu tudi nekaj praznih mest, bolj epizodnega značaja, kar nekoliko zmanjšuje stopnjevanje simfonične izenačenosti.

                Prvi stavek je samostojna enota, ki bi zadostovala za v sebi sklenjen okvir simfonične pesnitve. Je nekakšen simfonično razširjen rudiment iz Prve simfonije z elegičnim značajem zastrte žalostinke. Srednji deli simfonije so bolj kontrastni, z altovskim solom in globoko postavljenimi glasovnimi legami pa kar usodnostno lirični. Zbor je pojmovan kot zvočna barva, ob kateri Mahler umetniško presnavlja lirične odtenke. Nekaj scherzandnih epizod je predvsem v instrumentaciji odličnih, sklepna apoteoza z deškim zborom pa prejšnje gradivo ponese v privzdignjeno nezemsko zvočno alegoričnost. Simfonija bogate in polne umetniške vsebine, ki pa je v glasbeno dramaturškem smislu postavljala skladatelju tudi precejšnje ovire, saj jih je moral razvrstiti v svojstven oblikovni sistem, ki ga je treba ob vsaki zvočni ponazoritvi kar se da tehtno in preudarno razvozlati.

                Vsi glasbeniki v tej Mahlerjevi zvočni igri, skoraj bi rekli »pasionski«, so kar se da dobro poiskali in našli svoje mesto, pa naj gre za orkester Slovenske filharmonije, ki je odlično dojel svojo vlogo v skupinskem rezoniranju, kot tudi solističnih delih, kjer so se izkazali Dušan Kranjc (pravilno: Krajnc, op. M. M.) (trombon), Stanko Arnold (trobenta) in Darko Linarić (violina). Dobro pripravljena sta bila tudi oba akademska ženska zbora, ki sta ju pripravila Jože Fürst in Tomaž Faganel, mladinskega pa Matevž Fabjan. Eva Novšak-Houškova je s pevsko kulturo uspešno zapolnila solistično epizodo. Za uspešno predstavitev Mahlerjeve Tretje simfonije pa ima nedvomno največ zaslug dirigent Uroš Lajovic. Od širine prvega stavka, morda kar dela simfonije, ko bi mu lahko sledil že odmor, je s strpno preglednostjo nad zvočnim dogajanjem le dodajal izvedbene pobude, obdržal do konca muzikalne prvine na vajetih in jih tudi nikjer poceni razdajal. Precej te notranje doživetosti je začutil tudi orkester Slovenske filharmonije, ki je sledil volji dirigenta umetniško pripravljen za skupno oblikovanje izvedbene zamisli.

426.

Program

8. februarja 1989

Trenutek tišine

Kranj, Prešernov gaj

Ubald Vrabec: Zdravljica

Vinko Vodopivec: Soldaška

Emil Adamič: V snegu

dirigent:

Tomaž Faganel

427.

Program