LM (Lea Mencinger): Gostovanje znamenitega zborovodje; Eric Ericson v Kranju

Gorenjski glas, 1990/XLIII, št. 73 (18.9.), str. 5

                Kranj - Z izbranim koncertnim sporedom se bo v nedeljo, 23. septembra, v Kranju predstavil Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj. Pevce bo vodil dirigent Eric Ericson iz Stockholma, brez dvoma vodilna osebnost zborovske glasbe v svetu. Koncerta s švedskim gostom bosta še v Velenju in v Ljubljani.

                Gostovanje znamenitega dirigenta v Sloveniji organizirata Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Slovenska pevska zveza. Srečanje pa ni zamišljeno le kot koncertni dogodek, pač pa tudi kot priložnost za izpopolnjevanje znanja številnih slovenskih zborovodij. Študij koncertnega programa bo namreč potekal v obliki javnih vaj, ki jih bo dirigent Ericson sproti komentiral in pojasnjeval. Pripravil bo tudi več predavanj s področja metodike zborovstva in predstavil švedsko zborovsko tradicijo v okviru zborovske ustvarjalnosti 20. stoletja. V okviru 24. zborovodskega semimarja bo tudi več pogovorov in okroglih miz o problematiki uveljavljanja in razvijanja zborovske glasbe. Eric Ericson je slovito ime evropske zborovske poustvarjalnosti. Vodil je znani moški zbor Orphei Drängar v Uppsali, kar trideset let pa je dirigiral Zboru švedskega radia. Ima najobsežnejšo zborovsko diskografijo z antologijskimi posnetki najpomembnejših vokalnih partitur preteklosti in sedanjosti. Številne nove zborovske  skladbe so nastale na njegovo pobudo, večino tega je tudi prvič izvedel. Na stockholmski glasbeni akademiji je več let predaval dirigiranje in zborovstvo ter vzgojil vrsto uspešnih nadaljevalcev razvite švedske zborovske tradicije. Zdaj se posveča predvsem seminarskemu delu na tečajih in simpozijih ter gostuje pri številnih najuglednejših zborih po vsem svetu. Eric Ericson je tudi častni predsednik mednarodne zborovske federacije IFCM.

MZ (Marjan Zadnikar): Eric Ericson v Sloveniji

Delo, 1990/XXXII, št. 221 (21.9.), str. 7

                Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Slovenska pevska zveza, Cankarjev dom in APZ France Prešeren iz Kranja pripravljajo od 21. do 23. septembra na Brdu pri Kranju 24. zborovski seminar z gostujočim dirigentom, enim izmed najbolj znanih zborovodij, Ericom Ericsonom. Eric Ericson (r. 1918) je eden izmed pionirjev švedskega zborovskega petja. Bil je dirigent več znamenitih zborov, kot so Eric Ericson Chamber Choir, Orphei Dränger (pravilno: Drängar, op. M. M.) ter Zbor švedskega radia, s katerim je zaslovel po vsem svetu.

                Ericson je na stockholmski Visoki šoli za glasbo študiral glasbeno vzgojo in cerkveno glasbo, že pri štiriindvajsetih (pravilno: štirinajstih, op. M. M.) letih pa je ustanovil svoj prvi pevski zbor. Zbor švedskega radia je vodil trideset let (od 1951). Na njgovo pobudo so nastale mnoge nove zborovske skladbe, ki jih je zbor tudi prvič izvedel (npr. Ligetijeva dela). Na glasbeni akademiji je Ericson več let predaval dirigiranje in zborovodstvo, posnel je veliko število plošč ter prejel vrsto mednarodnih priznanj. Po upokojitvi se Eric Ericson posveča seminarskemu delu kot gostujoči dirigent po vsem svetu.

                Eric Ericson bo z APZ France Prešeren iz Kranja imel tri koncerte: v nedeljo ob 20. uri v Kranju (gimnazija), v ponedeljek ob 20. uri v Velenju (GŠ) in v torek ob 20. uri v Ljubljani (Slovenska filharmonija).

LM (Lea Mencinger): Gostovanje zborovskega dirigenta; Zborovsko petje na švedski način

Gorenjski glas, 1990/XLIII, št. 74 (21.9.), str. 7

                Kranj - Okoli sto udeležencev je pripravljenih za tokratni zborovodski seminar, ki se bo danes, v petek, ob 17. uri začel v hotelu Kokra na Brdu. Seminar bo letos nekaj posebnega, saj je organizatorjem ZKOS, Cankarjevemu domu in APZ France Prešeren Kranj z dirigentom Tomažem Faganelom uspelo povabiti eno najslovitejših osebnosti zborovske glasbe 20. stoletja, švedskega dirigenta Erica Ericsona.

                Kranjski APZ France Prešeren se že od konca avgusta pripravlja na delo z znamenitim švedskim dirigentom. V ta namen so naštudirali že vrsto skladb iz švedske zborovske ustvarjalnosti, v seminarskem delu z zborom pa bo Erik Ericson ta program izpilil. Za zbrane zborovodje iz vse Slovenije bo takšen prikaz dela s pevskim zborom vsekakor dragocena izkušnja, za kranjske pevce pa obenem tudi dobra priprava na bližnjo pevsko turnejo po Švedskem in Zahodni Nemčiji.

                V treh dneh bo kranjski zbor s švedskim dirigentom delal po prej dogovorjenem programu, ki obsega na mojstrovo željo tudi precejšen del iz slovenske zborovske glasbe. Poleg teh tako imenovanih javnih vaj, ki se bodo na seminarju vrstile od danes popoldne pa do nedelje, je na programu tudi več predavanj o tehniki dirigiranja in metodiki zborovodstva, intonaciji v zboru, prikaz zborovske ustvarjalnosti v 20. stoletju in tudi prikaz švedske zborovske tradicije.

                Seminar v Kranju bo zaključil koncert v dvorani kranjske Gimnazije in sicer v nedeljo, ob 18. uri. Koncert bo pod pokroviteljstvom Skupščine občine Kranj. Koncerta bosta še v Velenju in sicer v ponedeljek, ter v torek v dvorani Slovenske filharmonije.

                Koncertni program obsega dela Monteverdija, Gallusa, Verdija, Rossinija, pa tudi Kogoja, Lajovica, Jakoba Ježa, Lojzeta Lebiča in Uroša Kreka, Williamsa, Bele Bartoka, od švedskih skladateljev pa Griega, Stenhammerja, Lindberga in Rautavaara. Kot zanimivost morda še to, da bo dirigent Tomaž Faganel na koncertu stopil med pevce (base).

Lea Mencinger: Švedski gost - Eric Ericson; Čar zborovskega petja

Gorenjski glas, 1990/XLIII, št. 75 (25.9.), str. 7

                Kranj - Čeprav so dogovori o gostovanju znamenitega švedskega zborovskega dirigenta Erica Ericsona trajali najmanj tri leta, pa je nadvse zaposleni gost šele letos spomladi našel v svojem koledarju prosto obdobje - in prišel v Slovenijo. Znanstvo s Tomažem Faganelom, zborovodjem kranjskega Akademskega pevskega zbora France Prešeren, srečevala sta se na simpozijih za zborovsko glasbo v tujini, je bilo odločilno.

                Minuli vikend je Eric Ericson preživel na Brdu pri Kranju, kjer je potekal zborovodski seminar. Če namreč pride na obisk takšna osebnost s področja zborovske glasbe, je seveda treba priložnost izkoristiti; Zveza kulturnih organizacij Slovenije, ki je bila eden od organizatorjev obiska, je zato povabila na javne vaje, ki jih je mojster imel s kranjskim pevskim zborom, okoli sto slovenski zborovodij. Na seminar pa so prišli tudi nekateri zborovodje iz zamejstva - iz Avstrije in Italije in celo neki navdušen glasbenik iz Münchna. Ime Erica Ericsona je pač na zborovskem področju tako znano, da priložnosti ne gre izpustiti iz rok. Dvainsedemdesetletni zborovski dirigent je seveda že deset let upokojen, tako da se ves čas posveča seminarskemu delu na tečajih in simpozijih ter gostuje pri uglednih pevskih zborih po vsem svetu.

                - Kot dober poznavalec zborovske glasbe tako v Evropi kot v svetu lahko ocenite, ali je te vrste glasba dovolj cenjena?

                »Mislim, da ni. Povsod je sicer zelo veliko pevcev in zborov, tudi pri vas je tako, toda zborovska glasba ni tako cenjena, kot bi morala biti. Zato je vse moje delo, ki ga zdaj opravljam, namenjeno dvigu ravni zborovskega petja. Seveda pa ne mislim, da imajo profesionalni zbori kakšno prednost pred amaterskimi, nasprotno, sem prepričan pristaš amaterskega zborovskega petja.Toda skrivnost uspeha je izobraževanje in le tu je treba iskati odgovore, kdaj in kako naj se zborovska glasba bolj uveljavi.«

                - Ali ste pred tem kaj bolje poznali slovensko zborovsko ustvarjalnost?

                »Ne bi hotel trditi, da sem poznavalec slovenske ali jugoslovanske zborovske glasbe. Pred leti sem z zborom švedskega radia, ki sem ga vodil trideset let, nastopil na zagrebškem bienalu zborovske glasbe. V programu smo imeli tudi nekaj vaših skladb. Toda bolje se bom seznanil z vašo zborovsko glasbo šele zdaj, ko bom odnesel domov vrsto partitur z vašo glasbo.«

                - Pevski zbor švedskega radia, ki ste ga vodili, je bil vsa leta pojem za kvaliteto zborovskega petja. Prav ta zbor je ponesel sloves švedskega zborovskega petja po svetu, posnetke, plošče smo lahko kupovali tudi pri nas. Koliko je ta nesporna kvaliteta pripomogla k popularnosti zborovske glasbe na Švedskem?

                »Imel sem srečo, da sem delal v okoliščinah, ko je radio še lahko pomenil izjemno uveljavljanje zborovskega petja. Današnji čas pripada še drugim medijem: televiziji se zdi predvajanje zborovskih nastopov dolgočasno. Vendar pa se je temu tudi možno izogniti. Ko sem predaval zborovsko petje na švedskem konservatoriju so dlje časa pripravljali televizijsko oddajo in jo potem predvajali v dvanajstih ali štirinajstih delih po petnajst minut. Moram reči, da je bila oddaja lepo sprejeta med ljudmi, moja popularnost je narasla, saj so me poznali celo vsi vozniki taksijev. Po tem sklepam, da je treba za popularizacijo zborovske glasbe najti le najprimernejši način, pa učinek ne izostane.«

                - Kot eden največjih poznavalcev zborovske glasbe v svetu gotovo preizkušate doma tudi nekatera spoznanja drugih?

                »Seveda je koristno spoznavati delo in izkušnje drugih. Toda pri tem se je kot povsod treba varovati direktnega posnemanja. Ko gre za kulturo zborovskega petja neke dežele, je seveda treba upoštevati njeno avtentičnost; seveda pa je treba petje tudi bogatiti z nekaterimi elementi, za katere menimo, da bi našo kulturo petja pomagali bolje izraziti.«

                - Ali imajo vaši amaterski pevski zbori tudi kaj finančnih problemov?

                »Povsod je za šport veliko več denarja kot pa za petje. Naši amaterski pevski zbori imajo nenehne finančne bitke, izjema so seveda radijski zbori. Vsi drugi iščejo sponzorje za svoje programe, za gostovanja. Kaže, da je enako v pretežni večini dežel. Toda, če je zbor kvaliteten, je lažje. Zato je treba nenehno dvigati kvaliteto, le tako se zborovsko petje lahko uveljavlja. In za to se nenehno tudi sam po svojih močeh trudim.«

                - V treh seminarskih dneh z vmesnimi predavanji ste »izpilili« tudi koncertni program s kranjskimi apezejevci. Kakšno je vaše mnenje zdaj po prvem koncertu?

                »Kar trdo smo delali. Posebej pa občudujem pevce, da znajo ob tako pičlem času za pripravo, pravi trenutek - na koncertu - dati od sebe najboljše, kar znajo. Zame je bila še posebej znimiva izkušnja s slovenskim delom koncerta, saj poprej te glasbe nisem poznal, jezika z vašo posebno intonacijo pa tudi ne. Odhajam z dobrimi vtisi o glasbi vaše dežele.«

                - APZ France Prešeren potuje ta konec tedna na koncertno turnejo na Švedsko. Tudi vas vodi pot domov?

                »Še ne. Povabili so me v Španijo, nekaj tednov bom predaval v dirigentskem razredu. Potem pa znova kam drugam, saj je moj koledar prepoln. To samo kaže, kako ljudi zanima zborovsko petje in glasba sploh.«

                Eric Ericson je nesporno vodilna osebnost evropskega zborovstva, tako v oživljanju tradicije starejših dob kot v uresničevanju modernih in najnovejših izraznih tendenc. Vodil je dva slovita pevska zbora - moški pevski zbor Orphei Drängar v Upsali, kar trideset let pa tudi Zbor švedskega radia. Razen tega je predaval več let dirigiranje in zborovstvo na glasbeni akademiji ter vzgojil vrsto uspešnih nadaljevalcev švedske zborovske tradicije. Izjemno obsežna je njegova diskografija, za katero je prejel najvišje nagrade.

Darja Frelih: Eric Ericson na seminarju za zborovodje

Delo, 1990/XXXII, št. 227 (28.9.), str. 7

                Na Brdu pri Kranju se ga je udeležilo 110 zborovodij - Učenje, predavanja, koncerti

                Na 24. zborovodskem seminarju Zveze kulturnih organizacij Slovenije so se združili vodje otroških, mladinskih in odraslih zborov z namenom, da bi doživeli delo s pevskim zborom pod vodstvom strokovnjaka, kakršen je svetovno znani Eric Ericson, dolgoletni vodja zbora švedskega radia Stockholm, zborovski dirigent, ki je s svojim delom povzdignil pomen vokalne glasbe na raven instrumentalne. Dvainsedemdesetletni, zdaj že upokojeni mojster, se je odzval povabilu dirigenta APZ France Prešeren, Tomaža Faganela, svojega nekdanjega študenta na enem od seminarjev v tujini, na kakršne mojstra še dandanes vabijo po vsem svetu.

                Strokovni del seminarja (na Brdu pri Kranju se ga je udeležilo 110 zborovodij) je takorekoč v celoti potekal pod Ericsonovim vodstvom. Na štirih pevskih vajah je učil zbor in z njim izdeloval deloma že pripravljen spored skladb ter svoje delo komentiral udeležencem seminarja. Posebej je predaval še o dirigiranju in metodiki zborovodstva ter o problemu intonacije v zboru, pri čemer je dajal seminaristom tudi praktične napotke v zvezi s tovrstno problematiko. Na predavanjih o švedski zborovski tradiciji in zborovski ustvarjalnosti 20. stoletja pa so udeleženci poslušali tudi imenitne posnetke švedske in evropske zborovske glasbe s CD plošč, ki jih je Ericson posnel s svojimi zbori.

                Čeravno je bil na seminarju poudarjen njegov končni cilj - predstavitev zbora pod Ericsonovim vodstvom na krajši koncertni turneji - so udeleženci vendarje imeli tudi priložnost seznaniti se s švedsko oziroma skandinavsko zborovsko glasbo in njeno tradicijo. Ericsonova predavanja je dopolnil še Tomaž Faganel s pripovedovanjem o vtisih s srečanja mednarodnega združenja za zborovsko glasbo, ki je letos poleti potekalo v Stockholmu, Helsinkih in Tallinu. Vzporejanju in primerjavi naše zborovske kulture s skandinavsko se ni bilo moč izogniti. Slednja je pogojena ne le z bogato tradicijo in množičnostjo, temveč zlasti s sistematično glasbeno vzgojo, ki zajame populacijo od najnižje stopnje izobraževanja ter se nadaljuje do najvišjih »vrhov«, kakršen je na primer radijski zbor v Stockholmu. Kot je poudaril Eric Ericson na pogovoru v glasbeni zbirki NUK, ki so ga priredili v Ljubljani pred torkovim večernim koncertom, je na Švedskem kar deset gimnazij, kjer se dijaki eno uro dnevno »prostočasno« ukvarjajo z glasbenimi dejavnostmi!

                Pri izvedbi seminarja so sodelovali še pianistka Maja Faganel, pevski pedagog Marcos Bajuk ter prevajalka Alenka Bole-Vrabec. Pri organizaciji koncertov je tokrat sodeloval Cankarjev dom.

Marko Vatovec: S švedskim dirigentom Ericom Ericsonom

Glasbena mladina, 1990/XXI, št. 1, str. 11

                Eric Ericson je gotovo ena najpomembnejših osebnosti s področja zborovskega petja minulih nekaj desetletij. V zgodovino le-tega je začrtal nova kvalitativna merila izvajanja, ki so bistveno vplivala na razvoj zborovskega poustvarjanja. Kot dolgoletni pedagog na stockholmski glasbeni akademiji je vzgojil generacije zborovodij, ki nadaljujejo njegovo delo, s svojimi ansambli (Stockholmski komorni zbor, zdaj Komorni zbor Eric Ericson, moški zbor Orphei Drängar iz Upsale, zbor stockholmske RTV) je posnel obsežno diskografijo, za katero je prejel najvišje nagrade.

                Imel sem ga priložnost opazovati ves čas njegovega bivanja v Sloveniji, od začetnih stikov na tiskovni konferenci, do njegovega zadnjega koncerta z APZ France Prešeren v dvorani Slovenske filharmonije. Vedno znova me je presenečal z neizčrpno energijo, s katero se je posvečal svojemu delu, in pa z zanimanjem, ki ga je kazal za dogajanja okoli sebe. Kljub, lahko bi rekli, nepretrganemu 12-urnemu delavniku na seminarju za naše zborovodje na Brdu pri Kranju je vedno našel čas za prijazen odgovor ali nasvet kateremukoli od udeležencev seminarja. Tako sva v njegovem prenatrpanem urniku našla čas tudi za ta razgovor.

                M: Za začetek eno klasičnih vprašanj, gospod Ericson. Kaj ste pričakovali ob prihodu k nam in kakšni so vaši občutki zdaj, ko nas zapuščate?

                Ericson: Vedel sem, da tu vlada veliko zanimanje za zborovsko petje. Tomaž (Faganel - op. p.) mi je tudi povedal, da je njegov zbor popolnoma amaterski, tako da sem bil z razmerami dobro seznanjen. Seveda obstaja bistvena razlika med pevci, ki pojejo po posluhu, in med tistimi, ki pojejo po notah. Zelo zanimivo je bilo, ko smo po nekem obedu sedeli za mizo in ko so pevci začeli peti narodne pesmi. Mislim, da je bilo to petje čudovito, bilo je dobro uglašeno, uravnoteženo, imelo je lepo barvo. Tako sem lahko tudi v nekaterih skladbah iz programa ugotovil, da se pevci ob njih počutijo »bolj domače«, obstajajo pa tudi skladbe z drugačno tonsko govorico, ki je pevcem tuja. To je podobno, kot če govorimo o različnih govornih področjih. Dober zbor mora seveda obvladati različne tonske govorice, temu lahko rečemo dobra zborovska vzgoja, ki pa zahteva veliko časa. Moram reči, da smo izvajali tudi nekatere zelo zahtevne skladbe, ki bi jih kot take označil tudi ob izvajanju s svojimi zbori. Pri teh skladbah smo imeli ob izvajanju seveda določene intonančne avanture, medtem ko smo ostale lahko izvedli tekoče in prepričljivo.

                M: Kakšno je vaše mnenje o izvedenih slovenskih skladbah?

                Ericson: Zelo vesel sem, da sem se bil skoraj prisiljen z njimi ukvarjati. Tomaž mi je namreč povedal, da je to pač najmanjše število slovenskih skladb, ki jih na koncertu moramo izvesti. Te dni sem se tako vedno bolj poglabljal v njihovo strukturo in način fraziranja. Spoznal sem, da so harmonske strukture podobne tistim iz skladb Eugena Suchona, ki sem jih veliko izvajal s svojim moškim zborom.

                M: Kakšne so vaše želje ob morebitnem povratku?

                Ericson: Gotovo bi želel nekaj več časa, da bi lahko ugotovil, kako dobro lahko pripravim zbor. Res je bil zbor dobro pripravljen že pred mojim prihodom, vendar bi nekatere skladbe potrebovale še nekaj več vaj. Slišal sem, da obstajajo načrti za ustanovitev profesionalnega zbora - mislim, da je to zelo dober projekt. Poudariti moram, da imam s temi odlične izkušnje. Člani takšnega ansambla so hkrati velikokrat tudi pedagogi, ki prenašajo svoje znanje v druge zbore, kar seveda pozitivno vpliva na razvoj zborovskega petja. Zelo podpiram ta projekt.

                M: Ko smo že pri profesionalnih zborih, naj vas vprašam, kakšna bi po vašem mnenju morala biti izobrazba pevcev v takih zborih?

                Ericson: S tem odpirate eno mojih najljubših tem. Mislim namreč, in to smo končno dosegli tudi na našem konservatoriju v Stockholmu, da morajo študentje solopetja vsaj eno leto sodelovati tudi v zboru. Šele tako dobimo v zbor res dobre glasove. Če imate pri zboru dober in zanimiv program skladb, ki zahtevajo resen študijski pristop, se bodo ti pevci lahko zelo veliko naučili. Sam se moram sicer neprestano prepirati s profesorji solopetja, ki pravijo, naj njihovi učenci ne bi sodelovali pri zboru. Mislim, da je to skrajno neumen način razmišljanja. Če imate zanimiv program, v katerem predstavljate dela Bacha, Schütza, Dallapiccole, Gesualda, Poulenca, Milhauda, ter seveda dela sodobnih skladateljev, recimo Ligetija in Pendereckega, potem je to za njih gotovo koristno, saj spoznajo različne tonske govorice, naučijo se brati note, poslušati, slediti dirigentu - vse to bodo počeli tudi kot solisti. Mislim, da ni težko našteti vsaj deset prednosti, ki jih solopevcem nudi resen študij najboljših zborovskih skladb. Seveda pa morajo biti pevci motivirani, z resnim in zanimivim študijskim programom. Mislim, da je to edini način, da dvignemo zborovsko petje na raven instrumentalnega izvajanja. Neumno je trditi, da je komorni zbor manj vreden od komornega orkestra, enako je z razmišljanjem, da zborovodstva na zahtevnejši ravni ni treba študirati ravno toliko, kot orkestralno dirigiranje. Gre torej za vprašanje statusa zborovskega petja, ki ga je nujno treba dvigniti.

                M: Pri nas se bijejo velike bitke v zvezi s študijem zborovodstva. Ali naj bo to ločen študij, ali pa je lahko v povezavi s študijem orkestrskega dirigiranja?

                Ericson: Pi nas na Švedskem imamo dva oddelka - za zborovodstvo in za orkestrsko dirigiranje, vendar ves čas vztrajam, da morajo orkestrski dirigenti poznati zborovsko dirigiranje in obratno, da moji študentje zborovodstva obiskujejo ure orkestrskega dirigiranja. Menim, da zahteve zborovske partiture vključujejo popolnoma enak pristop kot orkestralne in pa seveda popolnoma enak način dirigiranja, saj so tehnični problemi dirigiranja vedno isti.

                Hvala gospodu Ericsonu za tale pogovor, hvala Tomažu Faganelu, kranjskemu APZ in naši ZKOS, ki so nam dali možnost prisluhniti temu mojstru zborovskega petja, v upanju, da bodo v njegovem delovnem elanu, strokovni podkovanosti in človeški širini naši zborovodje našli motiv in inspiracijo za svoje nadaljnje delo.

Franc Križnar: Glasbeno poletje '90 na Gorenjskem

Naši razgledi, 1990/XXXIX, št. 20 (931) (26.10.), str. 586

                ...

                V Kranju je bilo poleti intenzivno glasbeno zatišje, kljub ponovno oživljenim Kieselsteinskim večerom. Ti so bili zasedeni z zbori, godbami, folkloro in še čem, kar pa je vse skupaj obšlo večje glasbene dogodke. Te bi lahko našli šele ob koncu poletja, ko se je na pobudo Zveze kulturnih organizacij Slovenije v okviru 24. seminarja zborovodij pojavil na Brdu pri Kranju sloviti švedski, evropski in svetovni zborovodja dirigent Eric Ericson. Z njim je kranjski akademski pevski zbor »France Prešeren«, ki ga že deseto leto uspešno vodi ljubljanski zborovodja, dirigent in muzikolog Tomaž Faganel, doživel kulminacijo svojih reproduktivnih naprezanj.

                ...

(Mija Mravlja): Dva svetova? Dva svetovljana!

Spekter, 1990, št. 3 (12.11.), str. 11

                Pred kratkim sta se mudila v Kranju dva pomembna svetovljana, dve živi legendi - vsak s svojega področja sicer - a naključje je hotelo, da sta obiskala Kranj skoraj istočasno. To sta bila alpinist Reinhold Messner (1948) in zborovski dirigent Eric Ericson (1918).

                ...

                Konec septembra je nekaj dni bival v Kranju Eric Ericson, vodilna osebnost zborovskega poustvarjanja. V Kranj ga je povabil Tomaž Faganel, dirigent Akademskega pevskega zbora France Prešeren, njegov nekdanji seminarist.

                Ustvarjalnost Erica Ericsona poznamo pri nas le posredno - s posnetkov in plošč zborovske glasbe in iz Bergmanove ekranizacije Mozartove Čarobne piščali; pred mnogimi leti pa je z zborom švedskega radia nastopil tudi na zagrebškem bienalu.

                Svoj prvi zbor je ustanovil pri štirinajstih letih. Na stockholmski Visoki šoli za glasbo je študiral glasbeno vzgojo in cerkveno glasbo in medtem vodil razne ljubiteljske zbore. Leta 1945 je ustanovil stockholmski komorni zbor, kmalu zatem pa je prevzel sloviti moški zbor Orphei Dranger v Uppsali in od leta 1951 trideset let vodil zbor švedskega radia.

                Številne nove zborovske skladbe so nastale na njegovo pobudo, večino jih je tudi prvič izvedel. Na akademiji je več let predaval dirigiranje in zborovodstvo in vzgojil vrsto uspešnih nadaljevalcev razvite švedske zborovske tradicije, za katero je prejel najvišje nagrade.

                Nesporno je vodilna osebnost evropskega zborovstva, tako v oživljanju tradicije starejših dob kot v uresničevanju modernih in najnovejših izraznih tendenc. Od ustanovitve je tudi častni predsednik mednarodne zborovske federacije.

                V okviru zborovodskega seminarja, ki ga je organizirala Zveza kulturnih organizacij Slovenije, je ta sloviti zborovski dirigent pripravil tridnevni zborovodski seminar s tremi koncerti. Strokovni del seminarja na Brdu pri Kranju je v celoti potekal pod Ericsonovim vodstvom. Na javnih pevskih vajah je učil kranjski zbor in z njim izdelal deloma že pripravljen spored skladb ter svoje delo pojasnjeval udeležencem seminarja. Posebej je predaval še o dirigiranju in metodiki zborovodstva ter o problemu intonacije v zboru, pri čemer je dajal seminaristom tudi praktične napotke. Na predavanjih o švedski zborovski tradiciji in zborovski ustvarjalnosti 20. stoletja pa so udeleženci poslušali tudi imenitne posnetke švedske in evropske zborovske glasbe s CD plošč, ki jih je Ericson posnel s svojimi zbori.

                Koncertni program kranjskega zbora je obsegal dela Monteverdija, Gallusa, Verdija in Rossinija, Marija Kogoja, Antona Lajovica, Jakoba Ježa, Lojzeta Lebiča in Uroša Kreka, Ralpha Vaughana Williamsa in Bele Bartoka, od skandinavskih skladateljev pa Edvarda Griega, Oscarja Lindberga in Einojuhanija Rautawaara.

                Sloviti švedski zborovski dirigent je s kranjskimi pevci koncertiral v Kranju, Velenju in Ljubljani. Koncerti so bili izredno zanimiva doživetja, saj smo z domačimi izvajalci pod Ericsonovim vodstvom spremljali zborovsko glasbo na drugačen način. V naše zborovstvo je prinesel nov, drugačen kamenček.

Marko Studen: Uspešna jesenska seminarja

Kulturni poročevalec, 1991/XXII, št. 99-100 (mar.), str. 8

                Med naše najvidnejše projekte zares s ponosom štejemo XXIII. zborovodski seminar, katerega osrednja osebnost je bil švedski dirigent Eric Ericson. Pobudo za njegovo gostovanje v Sloveniji je pravzaprav dal Tomaž Faganel, kot večkratni udeleženec poletnih mojstrskih šol je dirigenta Ericsona seznanjal z zborovsko situacijo pri nas, kot dirigent kranjskega APZ-ja France Prešeren pa je pripravil skupaj dogovorjeni koncertni spored. Cankarjev dom in še nekaj soorganizatorjev je pristalo na sodelovanje in pomoč. Vključila sta se še radio in televizija.

                Vabljiva razpisna ponudba je seveda spodbudila velik odziv naših zborovodij, skupaj kakih 130. Seminarski program je obsegal dva dela: predavanja o švedski zborovski tradiciji, o zborovski ustvarjalnosti 20. stoletja, o metodiki zborovodstva in dirigiranju ter o problemu intonacije v zboru ter praktično delo. Tega so predstavljale javne vaje z izredno marljivimi in prizadevnimi pevkami in pevci kranjskega akademskega zbora. V njih je predavatelj prikazal obsežen arzenal strokovnih prijemov, s katerimi si je mogoče pomagati pri realizaciji zborovske partiture. Glede na različnost izbranih skladb (kompozicijska tehnika, zahtevnost) in tudi različnost njihovega statusa (nekatere so bile iz zborovega železnega repertoarja, nekatere pa povsem nove) je bil tako prikazan ves lok zborovske prakse od korepeticijskega študija in sestavljanja partiture do podrobnosti pri izdelavi smiselne in prepričljive interpretacije.

                Komplementarni del so predstavljali koncerti APZ-ja France Prešeren, ki jih je kot gost vodil Eric Ericson. V Kranju (v prenovljeni gimnazijski telovadnici), v Velenju v glasbeni šoli in filharmonični dvorani v Ljubljani - povsod so bile dvorane res polne, to pa je bil tudi rezultat odločnega oglaševanja v vseh medijih - smo srečali še tretjo podobo švedskega gosta: občutljivo umetniško osebnost, zmožno pričarati paleto razpoloženj, ki oblikujejo glasbeni dogodek med skladateljem, izvajalci in poslušalci.

                Omeniti velja še vrsto razgovorov in intervjujev za razne revije, radio in televizijo (sem sodi tudi razprava v glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice), v kateri smo se seznanili z mojstrovimi izkušnjami in pogledi na vprašanja uveljavljanja zborovstva kot enakovredne zvrsti glasbene dejavnosti v poklicni in ljubiteljski sferi; to je pri nas seveda še posebej aktualno.

                ...

Darja Koter: Zborovodski seminarji; Zborovodski seminar z Ericom Ericsonom

Naši zbori, 1990/42, št. 3-5, str. 65

                Zborovodja, ki želi z zborom temeljito in kvalitetno delati, potrebuje nenehno izobraževanje. Pridobiva si ga z lastnim delom, študijem, obikovanjem (pravilno: obiskovanjem, op. M. M.) pevskih tekmovanj in prireditev ter z aktivnim sodelovanjem na zborovskih seminarjih, ki jih pri nas organizira ZKOS.

                Dobršnemu številu slovenskih zborovodij je bil septembra letos namenjen tridnevni seminar na Brdu pri Kranju, ki ga je vodil znameniti švedski dirigent Eric Ericson. Mojstra Ericsona ni potrebno posebej predstavljati, saj o njegovem delu zgovorno priča bogata diskografija, ki jo je posnel s švedskimi zbori in prejel zanjo tudi mnoga priznanja. Dolga leta se je posvečal pedagoškemu delu in vzgojil generacije odličnih zborovodij in pevcev.

                Gospod Ericson je za obisk pri nas pripravil več predavanj, seminar pa je potekal tudi v obliki javnih vaj, na katerih je mojster delal z APZ France Prešeren iz Kranja. Rezultati tridnevnega dela so bili predstavljeni na koncertih v Kranju, Velenju in Ljubljani.

                Uvodno predavanje je bilo namenjeno pregledu švedske zborovske tradicije, ki ima sicer pomembno zgodovino, vendar se je začela temeljiteje razvijati šele v 19. stoletju pod vplivom nacionalnih šol. Tudi na Švedskem so takrat začeli z načrtnim zbiranjem ljudskih melodij in ustanavljanjem predvsem moških pevskih zborov, ki so sprva peli v ljudskem tonu. Kmalu so prevzeli tako imenovani evropski ton, saj so se številni domači glasbeniki šolali na tujem, in sicer predvsem v Leipzigu. Osrednja osebnost tedanjega glasbenega življenja je bil skladatelj Johan August Söderman, ki je v svojih delih združil ljudsko izročilo s kompozicijsko tehniko druge polovice 19. stoletja. Večina skladb je napisanih v modalnih ali molovskih tonalitetah. Poleg tovrstnih vokalnih del pa so nastajala tudi cerkvena dela. Skladbe označuje romantičen zvok z izstopajočo melodijo v najvišjem glasu. Zelo pogosti so bili množični zbori s tisoč in več pevci.

                Po letu 1910 se je s skladateljem Hildingom Rosenbergom tudi na Švedskem začel proces renesanse stare glasbe. Seveda ni zanemarljiv vpliv Stravinskega, Berga in Weberna. Pomembna je skupina Rosenbergovih učencev, ki so intenzivno ustvarjali po drugi svetovni vojni. Skladbe iz petdesetih let so obarvane z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko (Ingvar Lidholm), sedemdeseta in osemdeseta leta pa označuje večja ustvarjalna svoboda. Številni švedski sodobni skladatelji ustvarjajo pod vplivom evropskih glasbenih tokov (Sven-Eric Bäck, Lars Edlund, Lars-Eric Larsson...). Mojster Ericson nam je svoje jedrnato predavanje obogatil z zvočnimi in notnimi primeri.

                Vsebinsko strnjeno je bilo tudi predavanje Pregled evropske glasbene literature 20. stoletja, kjer je mojster poudaril predvsem vidnejše vokalne skladatelje in njihovo kompozicijsko tehniko: R. Straussa in njegov Nemški motet, moške zbore, M. Regerja, Debussya in Ravela s šansoni, Schönbergove motete, Sedem šansonov F. Poulenca; med deli O. Messiaena je izvzel njegov Cinq Rechants, ki so nastale v štiridesetih letih, Nonsense G. Petrassija in L. Dallapiccole Speve osvoboditve, ki spadajo med dela dvanajsttonske kompozicijske tehnike. Omenil je tudi skladbe neomadrigalistov ter neoklasicistov (Pizzetti) in posebej razvojni pomen skladb, ki sta jih ustvarila G. Ligeti in K. Penderecki. Predavanje so spremljali primeri, ki so kot napotki dobrodošli vsem zborovodjem, čeprav so med njimi dela, ki so za amaterske zbore pri nas zelo zahtevna, če ne celo neizvedljiva.

                V času, ki je bil odmerjen za dirigentsko tehniko, smo seminaristi spoznali ali ponovili nekaj osnovnih, a vsekakor pomembnih dirigentskih prvin: drža rok, kretnje za nakazovanje vdiha, ritmične posebnosti, na katere mora biti vsak zborovodja pripravljen, pulzacija in dinamične spremembe. Pri tem delu smo se ponovno prepričali o tem, da je umetnost dirigiranja pravzaprav v preprostih, a učinkovitih kretnjah. Žal nam čas ni dopuščal, da bi tako pomembno temo temeljiteje obdelali.

                Posebno doživetje je bilo spremljati mojstra pri delu z APZ France Prešeren iz Kranja. Res je, da je stalni dirigent zbora Tomaž Faganel pevce pripravil na javno vajo, vendar je težak in pester program zahteval še precej dela. Občudovala sem mojstrovo neizmerno energijo, saj je bilo videti, da leta niso zmanjšala njegovih delovnih sposobnosti*. Vseskozi je bil izredno dinamičen, pevce je znal motivirati in premagovati trenutke, ko je intenzivnost petja začela popuščati. Zares občudovanja vredna intenziteta dela z zborom.

                Program je obsegal dela renesanse (C. Monteverdi, J. Gallus), romantike (G. Verdi, G. Rossini, E. Grieg), slovenskih skladateljev prve polovice 20. stoletja (M. Kogoj, A. Lajovic), sodobnih slovenskih skladateljev (J. Jež, L. Lebič, U. Krek) in skladbe vidnejših evropskih avtorjev našega stoletja (Vaughan Williams, B. Bartok, W. Stenhammar, O. Lindberg in E. Rautavaara). Skratka, dovolj zaokrožen prikaz vidnejših slovenskih in tujih vokalnih partitur.

                Mojster je pri posameznih skladbah delal vokalno tehniko, kjer je izbiral vaje iz tonskega materiala določenega dela in jih tudi metodično predstavil. Od zbora je zahteval dobro artikulacijo, primerno za stil časa, v katerem je skladba nastala. Kadar je bilo potrebno, se je ustavil pri ritmizaciji teksta in jo vadil po glasovih. Velikokrat je skladbo začel študirati z najtežjimi intonančnimi in ritmičnimi deli, ki jih je osvojene združeval v večje enote in posebno pazil na prehode. Največ časa je posvečal intonaciji in rezultati so bili včasih osupljivi, saj se je uglasitev zbora od vaje do vaje izredno bistrila.

                Zbor je mojstru dobro sledil, kar je bilo tudi upravičeno pričakovati, saj je g. Ericson znal še tako zahtevne probleme predstaviti preprosto, nazorno in tehtno, kar je dokaz njegovega izrednega pedagoškega čuta in znanja.

                V treh dneh napornega dela smo spoznali, da je le pravi mojster lahko kos množici problemov, ki spremljajo tako zahteven program, kakor si ga je zastavil APZ iz Kranja. G. Ericson je pripravil zbor do visokega nivoja interpretacije, vendar je poudaril, da bi želel imeti več časa za izdelovanje posameznih kompozicij. Koncerti so bili kljub temu zelo uspešni.

                Če je bil namen seminarja, da bi slušatelji spoznali, kaj zmore v tako kratkem času ustvariti veliki zborovski interpret, je bil cilj dosežen; hkrati pa si želim, da bi v prihodnje mojstrom naložili manj literature, kar bi omogočilo še večje zadovoljstvo vseh: dirigenta, zbora in udeležencev seminarja.

* Rojen je 26.10.1918

468.

Program

23. septembra 1990

20. letni koncert

Kranj, dvorana gimnazije

Claudio Monteverdi: Ecco mormorar l'onde

Iacobus Gallus: Pater noster

Giuseppe Verdi: Pater noster

Gioacchino Rossini: La Passegiata

Marij Kogoj: Trenutek

Anton Lajovic: Lan

Jakob Jež: Tista noč

Lojze Lebič: Vem, da je zopet pomlad

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Edvard Grieg: How Fair is thy Face

Wilhelm Stenhammar: I Seraillets Have

Oskar Lindberg: Pingst

Einojuhani Rautavaara: Suite de Lorca

Cancion de jinete

El Grito

La luna asoma

Malaguena

dirigent:

Eric Ericson

sodelovala je:

Maja Faganel, klavir

LM (Lea Mencinger): Podnapis

Gorenjski glas, 1990/XLIII, št. 75 (25.9), str. 1

                Kranj - Dvorana kranjske Gimnazije je bila v nedeljo zvečer skoraj pretesna za vse, ki so hoteli slišati koncert Akademskega pevskega zbora France Prešeren Kranj, ki se je že na začetku letošnje pevske sezone predstavil z novim programom. Vendar pa je bil koncert še posebej privlačen, ker je pevce vodil znameniti švedski zborovski dirigent Eric Ericson. Mojster zborovskega poustvarjanja je tri dni na Brdu pri Kranju vodil zborovski seminar za okoli sto slovenskih zborovodij, pri tem pa so mu pomagali kranjski pevci, s katerimi je pripravljal letni program. APZ France Prešeren Kranj se je pod njegovim vodstvom predstavil tudi na koncertu v Velenju, danes pa s koncertom v Slovenski filharmoniji dirigent Ericson zaključuje svoje gostovanje pri nas.

469.

Program

24. septembra 1990

Koncert

Velenje, Glasbena šola Frana Koruna

Claudio Monteverdi: Ecco mormorar l'onde

Iacobus Gallus: Pater noster

Giuseppe Verdi: Pater noster

Gioacchino Rossini: La Passegiata

Marij Kogoj: Trenutek

Anton Lajovic: Lan

Jakob Jež: Tista noč

Lojze Lebič: Vem, da je zopet pomlad

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Edvard Grieg: How Fair is thy Face

Wilhelm Stenhammar: I Seraillets Have

Oskar Lindberg: Pingst

Einojuhani Rautavaara: Suite de Lorca

Cancion de jinete

El Grito

La luna asoma

Malaguena

dirigent:

Eric Ericson

sodelovala je:

Maja Faganel, klavir

470.

Program

25. septembra 1990

Koncert

Ljubljana, Slovenska filharmonija

Claudio Monteverdi: Ecco mormorar l'onde

Iacobus Gallus: Pater noster

Giuseppe Verdi: Pater noster

Gioacchino Rossini: La Passegiata

Marij Kogoj: Trenutek

Anton Lajovic: Lan

Jakob Jež: Tista noč

Lojze Lebič: Vem, da je zopet pomlad

Uroš Krek: Samotno ugibanje

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Edvard Grieg: How Fair is thy Face

Wilhelm Stenhammar: I Seraillets Have

Oskar Lindberg: Pingst

Einojuhani Rautavaara: Suite de Lorca

Cancion de jinete

El Grito

La luna asoma

Malaguena

dirigent:

Eric Ericson

sodelovala je:

Maja Faganel, klavir

Delo, 1990/XXXII, št. 217 (17.9.), str. 6; št. 218 (18.9.), str. 12; št. 219 (19.9.), str. 14; št. 220 (20.9.), str. 11; št. 221 (21.9.), str. 12; št. 222 (22.9.), str. 8; št. 223 (24.9.), str. 6; št. 224 (25.9.), str. 12

                Torek, 25. 9., ob 20. uri: koncert APZ France Prešeren, Kranj, gostujoči dirigent Eric Ericson, Švedska (dvorana Slovenske filharmonije, 50 din)

                Koncerti: nedelja, 23. 9., ob 18. uri, Gimnazija Kranj, ponedeljek, 24. 9., ob 20. uri, Glasbena šola Velenje.

                Vodilna osebnost evropskega zborovstva, Eric Ericson, bo vodil XXIV. zborovski seminar, ki bo od 21. do 23. 9. na Brdu pri Kranju. Organizatorji: ZKOS - Slovenska pevska zveza, APZ France Prešeren Kranj, Cankarjev dom, ZKO Velenje.

Tomaž Rauch: Kranjčani z Ericsonom

Delo, 1990/XXXII, št. 227 (28.9.), str. 7

                Ob koncu tedna je na Brdu pri Kranju potekal XXIV. zborovski seminar, ki je pomenil zanimiv izziv za vse tiste, ki se intenzivneje ukvarjajo z zborovsko glasbo. Na seminarju je namreč gostoval švedski zborovski dirigent Eric Ericson, ena najslovitejših osebnosti zborovske glasbe dvajsetega stoletja.

                Višek in zaključek seminarja pa je pomenil koncert dirigenta Ericsona z Akademskim pevskim zborom France Prešeren iz Kranja, ki ga sicer vodi Tomaž Faganel. Zadnji od treh sklepnih koncertov je bil v torek v veliki dvorani Slovenske filharmonije.

                Pevci APZ France Prešeren iz Kranja so z Ericsonom predstavili spored zborovskih skladb, zajemajoč stilna obdobja od renesanse pa do dvajsetega stoletja. Slišali smo naslednja dela: Ecco mormorar L'onde Claudia Monteverdija, Pater noster Iacobusa Gallusa ter nato še Giuseppa Verdija, La passegiata Gioacchina Rossinija, nato pet zborovskih skladb slovenskih skladateljev Marija Kogoja (Trenotek), Antona Lajovica (Lan), Jakoba Ježa (Tista noč), Lojzeta Lebiča (Vem, da je zopet pomlad) in Uroša Kreka (Samotno ugibanje). V drugem delu koncerta smo slišali eno od zborovskih videnj Shakespearovih pesmi Ralpha Vaughana Williamsa, Štiri slovaške pesmi v obdelavi Bela Bartoka, eno zborovsko skladbo Edvarda Griega, Oscarja Lindberga in Suito na besedila Federica Garcie Lorce (op. 72) Einojuhanija Rautawaare, čisto na koncu pa še tri švedske ljudske. V Rossinijevi in Bartokovih skladbah je zahtevne klavirske vloge solidno odigrala Maja Faganel.

                Izrazito ekstremnih avantgardnih skladb v sporedu ni bilo, vendar pa je bil program v celoti dovolj zahteven, pevci pa so ga v celoti obvladali. Glasovne zmožnosti zbora so povzročile nekatera minimalna zvočna neskladja, vendar je bil na splošno zbor dobro pripravljen, kar je seveda tudi zasluga dela z zborom že pred prihodom in delom Ericsona.

                Ericson je pokazal, da delo z zborom in manualno tehniko obvlada, skladbe so bile ritmično usklajeno (in tudi zvočno v pretežni meri) izdelane. Manualna tehnika in siceršnje vodenje zbora je bilo v celoti vzorno, brez odvečnega poziranja, vendar pa glede na našo siceršnjo tovrstno izvajalsko prakso nekoliko nenavadno in zato še toliko zanimiveje. Ericson je zbor z očitnimi in nazornimi gibi zanesljivo vodil.

                Interpretacije so bile izdelane, vendar z manjšimi dinamičnimi in agogičnimi razponi, kot smo jih sicer vajeni, kar je do neke mere tudi motilo, vendar pa je v skladu z estetskimi nazori Ericsona.

                Koncert je bil v celoti izredno zanimivo doživetje, saj smo z domačimi izvajalci pod Ericsonovim vodstvom sprejemali zborovsko glasbo na drugačen način. V naše zborovstvo bo gotovo prispeval nov kamenček v mozaik celotne tovrstne kulture pri nas. Skratka, eno od možnih videnj zborovske glasbe z drugačnimi očmi, ponujeno v razmislek, združeno z nazornim prikazom možnosti reševanja tehničnih problemov. Vsekakor zelo koristno doživetje.

471.

Program

30. septembra 1990

Koncert

Zvezna republika Nemčija, Witten, Saalbau

Claudio Monteverdi: Ecco mormorar l'onde

Giuseppe Verdi: Pater noster

Gioacchino Rossini: La Passegiata

Marij Kogoj: Trenutek

Anton Lajovic: Lan

Jakob Jež: Tista noč

Lojze Lebič: Vem, da je zopet pomlad

Ralph Vaughan Williams: Three Shakespeare Songs

Full Fathom Five

The Cloud-Capp'd Towers

Over Hill, Over Dale

Bela Bartok: Štiri slovaške pesmi

Svatbena iz Poniki

Pesem koscev iz Hiadela

Plesna iz Medzibroda

Plesna iz Poniki

Einojuhani Rautavaara: Suite de Lorca

Cancion de jinete

El Grito

La luna asoma

Malaguena

Hugo Alfven: Folkvisa fran Gotland

Marij Kogoj: Stoji mi polje

dirigent:

Tomaž Faganel

sodelovala je:

Yoko Sakuta Grote, klavir