Krst 1994

Medijske Toplice

Krščeni

Klemen Kovač - Klemen Štremljasti, Martin Kovačič - Sinek Martinek, Milena Škufca - Milena Fidakljukec, Gašper Markič - Gašper Finkovidel, Krištof Zevnik - Krištof Žolna, Tatjana Zupan - Tatjana Štremljasta, Aleš Žepič - Aleš Piržlampah, Primož Verbič - Primož Meketač

Butalsko zeleno omizje

Mija Mravlja - Cecilija Butalska (ali nekaj podobnega), sicer voditeljica krsta, nekakšna zelena carica, Damijan Močnik - Kozmijan Damijan Buta, Špela Žepič - Šprinca Marogla, občinska uš, Marko Sušnik - razbojnik Cefizelj, Butov prvorojenec, Tina Orožim - Lavdonja Štimana, hči razbojnika Cefizlja, Matjaž Napokoj - občinski policaj, sin Lavdonje Štimane

Butalci

(po Franu Milčinskem)

(večinska avtorica: Mija Mravlja)

Cecilija Butalska: Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je vasi Butale. In imajo svoj pevski zbor - APZ FPB imenovan.

                Butalci so gadje in so bili imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, da sega rod Butalcev noter do Adama v paradižu.

                Prvi, ki se je preselil v sedanje kraje, je bil neki Kozmijan Damijan Buta. Privadil se je Buta novemu kraju, imel je obilo družine in so bili vsi tistega talenta, da so jim grablje bolje služile kakor vile.

                Ohranjena so nam imena prvorojencev iz Butovega rodu in je vsak imel svoj prijazni priimek.

                Kozmijan Damijan Buta je imel sina prvorojenca razbojnika Cefizlja.

                Razbojnik Cefizelj je rodil hči Lavdonjo Štimano. Lavdonja Štimana je rodila občinskega policija.

                Ob času Kozmijana Damijana Bute so štele Butale že trideset koč in je imel Kozmijan Damijan Buta najdaljšo in najbolj košato brado izmed vseh občinskih mož. In se Šprinca Marogla ni prav nič pomišljala, nego je naravnost zlezla vanjo in je bil Kozmijan Damijan Buta izvoljen za župana. Če je namreč res, kar pravijo Tepanjčani. Tepanjčani pripovedujejo, da rede v Butalah občinsko uš, in kadar volijo župana, sedijo bradači okoli mize, nanjo deno občinsko živinče in v čigar brado zleze, ta je župan. Uši pa da je ime Šprinca Marogla, ima v pisarni svoj hlevček in prihajajo mestne device, vsak dan druga, in si jo deno za dve uri v glavo. (In je Šprinca Marogla zares skočila v Kozmijana Damijana Buto.)

                Seveda Tepanjčanom ni vsega verjeti. Tepanjčani niso dosti manj nego hribovci, jedo ovseni kruh in volijo svoje župane, tako govori ljudski glas, na t.i. demokratičnih lokalnih volitvah.

Kozmijan Damijan Buta: Kje je Cefizelj?

Občinski policaj: Zunaj čuva bruce in jih počasi žre.

Kozmijan Damijan Buta: Naj Cefizelj privede bruscalce!

Cecilija Butalska: Privedi Klemena Štremljastega! Privedi Tatjano Štremljasto! Privedi Krištofa Žolno! Privedi Gašperja Finkovidel! Privedi Aleša Piržlampaha! Privedi Sineka Martineka! Privedi Mileno Fidakljukec! Privedi Primoža Meketača!

Cecilija Butalska: Ta smrdeča bruscalska zelenjava je našemu velečastitemu gerontološkemu svetu predložila prošnje, češ da želijo postati redni člani našega velečastitega butalskega pevskega kora - APZ FPB imenovanega.

Kozmijan Damijan Buta, občinski policaj (zborna recitacija, vodi jo policaj, bruci ponavljajo): Tikl, takl, / prazn žakl, / nič možgan, / ves usran, / ubogi črv, / zrel za vrv, / ližem tla, / kar se da, / rad bi pel, / če bi smel.

Cecilija Butalska (prebere 4 prošnje: Primož, Milena, Klemen, Tatjana)

Igrica Zborovska jajca (prirejena po Kobiljih jajcih)

osebi:

- kmet - Butalec (Marko Sušnik)

- jajčarica (Tina Orožim)

Kmet: Oha, kakšna so to jabolka! Kolikšna bo šele žival, ki jih rodi!

Jajčarica: Kaj se vam zdi, to so jajca, iz katerih pridejo novi pevci!

Kmet: Jajca, iz katerih pridejo novi pevci? Taka, da se zborovski bruci izvalijo iz njih? Pa znajo peti? Takih brocov še nimamo v zborovskih Butalah! Dajte, prodajte mi štiri. Izberite mi največje, da bodo v zborovskih Butalah za pleme.

Jajčarica: Jajca je treba doma ogrevati v topli vodi. V vodi ostanejo nekaj dni, ne ure več, ne ure manj. Pa ko poteče rok, boste zijali, kaj so zborovska jajca!

Kmet (vzame jajca in zadovoljno požvižgava proti vasi; na poti razmišlja): Moji bruci, bodo tenorji, basi, alti ali soprani? Karkoli že bodo, le da bodo naši.

(Ko pride domov, postavi jajca v toplo vodo.)

Kmet: Nekaj dni se nihče ne sme dotakniti teh žlahtnih jajc!

Kmet (čez nekaj dni, ko vzame jajca iz vode): Ojoj, ojoj! Jajca so gnila in razpadla, o pevcih pa ne sledu. Škoda nad škodo, da so bila jajca klopotci!

Cecilija Butalska (prebere 4 prošnje: Martin, Aleš, Gašper, Krištof - skupna):

Cecilija Butalska: Kolikršen razbojnik je bil razbojnik Cefizelj, to je presegalo sleherno dostojno mero in je bil nanj hud celo butalski policaj - kar v kraj je pogledal in mu obrnil hrbet, če je naneslo in bi ga bil moral srečati.

                Razbojnik Cefizelj je bil zakrknjen grešnik, nič ga ni bilo sram, nego še zažvižgal je policaju in ga pozdravil, toda ga pozdravil z enim samim prstom - to ni bilo spodobno. In je slej ko prej zahajal v Butale k butalskemu peku kupovat koruzne hlebčke - nagnusno so bili dobri!

(Bruci morajo nekaj peti, da se bolj odebelijo in bi postali bolj okusni, dirigira jim policaj.)

Kozmijan Damijan Buta: Po kolenih okrog butalskega omizja!

Šprinca Marogla (vodi zakletev - Molitev brucova - bruci ponavljajo za njo): Odbor naš, ki si (skoraj) v nebesih! / Posrečeno bodi tvoje ime. / Pridi k nam tvoje kraljestvo; / zgodi se tvoja volja, / dobra volja je najbolja. / Daj nam danes naš vsakdanji song / in odpusti nam naše (danske) grehe, / kakor jih bomo tudi mi odpuščali novim brucem / in ne vodi nas le na vaje, / temveč tudi na kakšno turnejo. / Podkupnina je.

Prošnja za sprejem: Primož Verbič

Spoštovani!

                Podpisani vlagam prošnjo za zaposlitev v zboru FPK, in sicer 4 ure tedensko. Prošnjo vlagam za del. mesto št. 55, vlogo 2. tenorja. Glede na moje nesposobnosti mi najbolj paše sedišče, vendar, če bo le to zasedeno, sem pripravljen tudi stati (vendar pa dobim krčne žile in od višine se mi zvrti).

                Delovne izkušnje: 2-letno kruljenje pri ostarelih občanih v Cerkljah, 2x 1/2 ure dnevno v kopalnici, 2 uri dnevno v avtu ..., najmanj 1x dnevno sedenje na školjki ...

                Za sprejem v delovno razmerje se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem, delo mi bo v čast in nadlogo!

Prošnja za sprejem: Milena Škufca

Spoštovani!

                Dovolite, da vas spodaj podpisana Milena Škufca, rojena 21.2.1977, stanujoča v Kranju, Cesta na Brdo 20/A, zaprosim za pridobitev polnopravnega članstva v vašem zboru.

                S pravili in gestami vašega zbora sem se v 11 mesecih pripravništva že dodobra seznanila, zato ne vidim nobenih zadržkov, ki bi lahko vplivali na vašo odločitev.

                Poudarjam, da je moja izjava prostovoljna in zgolj izraz iskrene želje po sodelovanju.

                Z zaupanjem v vašo neizmerno modrost vas lepo pozdravljam.

Priloge:

- življenjepis

- slika

- priporočilo

Življenjepis

                Rodila sem se v majhni vasici, oh ne, v malem mestu Kranj, takrat še v SFRJ, niti ne tako daljnega leta 1977. Kot prvi otrok svoje matere in svojega očeta sem bila deležna trde vzgoje. Dokončala sem vrtec in osnovno šolo, zdaj obiskujem kranjsko gimnazijo (4. letnik).

                Moja pevska kariera se je takorekoč začela že v vrtcu, ko je vzgojiteljica ugotovila, da nenavadno lepo pojem pesmico Kuža pazi. Posledica vsega tega je bila, da sem končala na kranjski glasbeni šoli. Poleg sodelovanja v vašem zboru občasno prepevam še v garderobi šolske telovadnice in pri maši.

                Moje življenje je kratko, zato bo takšen tudi življenjepis. Za konec, naj le še poudarim, da tudi moja babica lepo poje, zato se imam zahvaliti prav njej, saj sem najbrž svoj glas podedovala.

                Končala bom, če pa vas še kaj posebej zanima, sem vam na voljo.

Priporočilo

Spoštovani!

                Jaz, akademik, profesor muzikologije na Mednarodnem inštitutu za vesoljno harmonijo, dr. Alfred Mozartheim izjavljam, da moja učenka Milena Škufca vašemu zboru zagotovo ne bo v sramoto.

Bohrenheim, 9.12.1994

dr. Alfred Mozartheim

Prošnja za sprejem: Klemen Kovač

                V minulem letu sem se glasbeno izučil od bakle učenosti Damijana. Med drugim sem opazil, da je ob rojstnem dnevu ugodno prinesti s seboj kak zajedek. Sicer pa ni bilo nevšečnih štorij. Presenetljivo so mi pevci celo zaupali kovček z njihovimi notami, kar nisem pričakoval niti pod točko razno. In po vsem tem mislim, da ne bi bilo nič lažjega, kot zdržati še eno leto.

                Tako, historija jako krasnega leta pa je taka, da želim biti, jaz bruc Klemen, sprejet med vas pevce kot vaš enakovreden član.

                Pa še to!

                Ko že pravite, da tu nekaj močno smrdi. Še prav je tako, ker bo daleč dišala naša slava. Upam, da boste le dojeli, da ni to navaden, ampak imeniten smrad. Če pa ne dojamete takoj, si nikar ne napenjajte možgan, da ne bi kaj zaškripalo.

                Hvala lepa za vaše zaupanje in za skorajšen sprejem.

Prošnja za sprejem: Tatjana Zupan

Komisija za pevska razmerja pri APZ France Prešeren

Zadeva: Prošnja za dokončni sprejem v APZ France Prešeren

Prvič: Pisanje prošenj mi ne gre posebno dobro od rok, saj mi jih v življenju ni bilo potrebno napisati veliko. Moža mi ni bilo treba prositi za zakon, ker je sam silil vanj. Otroci so tudi sami prišli na svet, službo pa sem tako ali tako dobila na lepe oči.

Drugič: Časa in daru za leporečje nimam zato je prošnja kratka in jedrnata.

Tretjič: Pri tem zboru sem že toliko časa neenakopravna članica oziroma brucka, da bi me lahko sprejeli že iz usmiljenja, če že ne zaradi česa drugega (recimo petja).

                Zato na prejšnji strani imenovana Tatjana Zupan prosim odgovorno komisijo za takojšnjo ugoditev prošnji!

                S spoštovanjem Tatjana Zupan

P.S. ali kratek povzetek moje pevske kariere: Pojem že od nekdaj bolj ali manj aktivno. Zadnji dve leti tudi pri APZ France Prešeren.

Prošnja za sprejem: Martin Kovačič

APZ France Presheren Kranj

Komisija za »ta zelene« pevce

Zadeva: Proshnja

                Martin Kovatschitsch, rojen na sv. Jakoba dan leta Gospodovega 1975, enoletnik iz zhrebtscharne tenorjev, prav ponizhno prosim velecenjeno komisijo, da me spusti v druzhbo ta velikih konj. Pomanjkanje zelene pashe bom nadomestil z obtschudovanjem sivih griv.

                Zavedam se, da she ne znam tako dobro rezgetati kot ta veliki konji; imam pa voljo in pogum, da se teh veshtschin nautschim. Tsche mi boste za pomotsch odobrili she kakshno kobilico, bom ne samo rezgetal, ampak tudi skakal tschez ovire. Prosim samo, da me dobro podkujete in mi ne nataknete plashnic.

                Z vso hvalezhnostjo vash vdani in ponizhni Martin Kovatschitsch

V grudnu 1994

Prošnja za sprejem: Gašper Markič, Krištof Zevnik, Aleš Žepič

Prošnja!                                                                                                        FC 1994®

Prošnja za ugoditev k pristopu v APZ France Prešern

                Glede na okoliščine, v katerih sem se znašel ne po svoji krivdi niti po krivdi mojega brata, sem včeraj prišel do neovrgljivih zaključkov. Za resničnost le-teh in za našo dobro skupno stvar ter socialno, ekonomsko-politično in družbeno dobro ter zdravljenje vsakdanjih človeških potreb in zahtev sem se odločil k resnemu, vestnemu, humanemu pristopu po meni lastni metodi.

                Zato bi kljub temu, da se za resen namen nisem odločil namenoma, vendar sem se ravnal po svojem nezmotljivem občutku in kot že tako ali tako vedno poudarjam, po naravnem izboru.

                Hvala BRUC x 3

Jest bi pa rt nehou bit bruc (Jest bi pa rt nehou bit bruc)                          BRUC x 3 FC 1994®

(manjka začetek) ... tudi sedaj se še nisem spraševal o smislu obstoja mojega bistva, ki v resnici ni v meni, pač pa v nekateri drugi obliki življenja na tem prostranem in z bitji s pametjo poseljenim okrog sonca krožečim nebesnim telesom, ki mu znanstveno pravimo tudi planet, saj so planetariji dokaj pogosti drugod po svetu, toda v naši popolnoma, no, ne več tako popolnoma, novi tvorbi, ki ji pravimo država, kjer se politiki ne znajo ali celo nočejo, lahko bi rekli, da jim tega tudi ne pustimo, mislim, strezniti od slave, ki so jo bili dobili z govoričenjem okrog in okrog po naši preljubi Sloveniji, ki še za enega astronavta ne more spraviti skupaj, če pa ljudstvo že to hoče, ga pa uvozimo z razlago, da ga njegova še vedno živeča prateta želi pred smrtno posteljo vsaj še zadnjič, ki pa je tudi prvič, videti s svojimi lastnimi steklenimi očmi, ki so po osnovnem namenu podobne mojim, s katerimi vidno zaznavam krutost okrog mojega jaza, ki še zdaj ni našel svojega bistva, namena in cilja, čeprav sem se prav veselo vključil v pevski zbor, v katerem za spremembo celo kdo poje, če že jaz ne, ki se smatram za, oprostite izrazu, popolnoma deprimiranega, potlačenega, zatušanega in zapostavljenega v tej zborovski hordi, ki pričakuje od mene celo kak glas, kjub temu, da vsi vejo o moji totalni postaji, s katero sem meril v nekem vročem poletju približno dve leti, tri mesece, sedemnajst dni, 5 ur ter 4 minute nazaj, v sekunde se zaradi primanjkovanja časa ne bom oziral, geodetske izmere, ki sem jih kasneje posredoval republiški komisiji, saj je južna soseda hotela vrv in prazno kantico za bencin, če si hotel prečkati mejo, ki pa še do danes ni dorečena, in čas bi že bil, če bi zunanja politika bila bolj vročekrvna in pobila vse Italjanote na naši zemlji, pa četudi bi ji potem sodnik prisodil offside, bi se jaz še vedno prešerno odločil za Prešenov zbor, katerega kvaliteto mi je že marsikdo omenil in me še močneje pritegnil v to pevsko in pivsko druščino, ki rada poje pesmi, ki so jih napisali razni skladatelji od Damjana Močnika do Josepha Haydna, ki pa ne seže našemu vrlemu zborovodji niti do arterije v stegnu, kaj šele do komolca, ki ga na veliko uporabljam tudi sam, za pridobitev osnovnih človečanskih pravic pri dobivanju malice, saj sem vendar četrti letnik in to zadostuje, saj sem se vedno boril za svobodo, za kruh, ki ga nekateri le v drek podelujejo, brez čustev in vsakršnega obžalovanja slabih del, ki so jih bili storilki z namenom užaliti boga, boga, ki nam je dal življenje, dušo, glasilke in še bi lahko naštevali, ampak čas nas preganja, neumorno teče naprej in nam ne da dihati prostosti ptice, strmoglavljene direktno na tla, brez ovinkov bi se nihče ne zaletel, kaj šele prevrnil kot kozarec vina, ki v glavco in potem nazaj v zemljo gre, čisto sam, ko prijatli vprašajo me kam, odvrnem jim, pet, a kam pet, se zopet oglasi vprašanje, ki ga sovražim iz dna duše, saj to bi pa ja lahko vedeli, kam človek hodi ob ponedeljkih in četrtkih zvečer, ko je že noč in so šle kure že spat, sanjat mirne sanje mirne kure, ne vedoč skorajšnjega konca delovanja srca med rebri od katerih je bog eno vzel Adamu, da je naredil Evo, ki ga je potem v zahvalo naredila smrtnega, umrljivega kakor navadna žuželka, muha enodnevnica, katere nesreča je slab dan imeti, ali pa biti brez dela, nič peti, to ni življenje, zato sem se odločil zanj in vas srčno sprejeti kličem jaz, mene v ta pojoči stvor, ki pravimo mu zbor.

                Hvala lepa in ostanite še naprej z nami.