AŠ (Andrej Šter): AKZ odhaja na Nizozemsko
Glas, 1980/XXXIII, št. 80 (17.10.), str. 5
| Kranj - Akademski komorni zbor iz Kranja, ki ga vodi dirigent Matevž Fabijan, bo koncem oktobra vrnil obisk pobratenemu nizozemskemu zboru Inter nos, ki se je kranjskemu občinstvu predstavil lani. Kranjčani so se za gostovanje dobro pripravili. Koncertni spored obsega poleg slovenskih in jugoslovanskih zborovskih pesmi tudi nekaj nizozemskih. Imeli bodo dva nastopa, v Schin op Geulu in v Valkenburgu, dveh mestih pokrajine Limbourg. Na poti se bodo ustavili še v Stuttgartu, pri slovenskem kulturno umetniškem društvu Triglav in imeli koncert za naše zdomce.
...
|
NK (Nataša Kranjc): AKZ na Nizozemskem; Trdno spletli vezi prijateljstva
Glas, 1980/XXXIII, št. 88 (14.11.), str. 5
| Cokle, mlini na veter, dober sir. Izredno gostoljubni ljudje, prijatelji dobrega petja in prijazna pokrajina, ki te sprejme kot dobrodošlega gosta, od nje pa se posloviš že kot prijatelj. Nizozemska.
Vse to smo pevci Akademskega komornega zbora iz Kranja pod vodstvom dirigenta Matevža Fabijana občutili in videli, ko smo konec oktobra gostovali v nizozemskem mestu Schin op Geul. Domači moški pevski zbor Inter nos je gostoval v Kranju preteklo jesen in že tedaj smo se dogovorili, da vrnemo obisk. Na dolgo pot - tokrat je bila zares dolga, saj smo se z avtobusoma vozili poln dan - smo odšli v zgodnjih jutranjih urah in naslednji dan dopoldne smo polni vtisov s poti preko Avstrije in Nemčije doživeli prijeten sprejem v mestu Schin op Geul v pokrajini Limburg, ki leži na tromeji Nizozemske, Belgije in Nemčije. Aplavz na koncertu, ki smo ga priredili še isti večer v njihovem kulturnem domu, nam je povedal več kot besede ob sprejemu. Pesem o svobodi je razgrela dlani, Jugoslavija - zapeli smo jo ob mizah, ko se je uradni del koncerta že končal - pa srca akezejevcev in vseh prisotnih. »Še lepše bi lahko zapeli, boljše,« smo komentirali koncert, »a več srca in duše bi težko vložili v pesmi.« Naše harmonike in naši glasovi so bili iz ure v uro manj ubrani, prijateljstva, ki smo jih skovali že v prvih urah, pa vedno bolj trdna.
Mestece, pravzaprav večja vas, leži v bližini Valkenburga, turističnega središča pokrajine. Pod vodstvom domačinov smo si pokrajino ogledali, a v glavnem iz avtobusa. Celo mlin na veter smo videli, čeprav so običajno postavljeni ob morju, od katerega pa je ta pokrajina precej oddaljena - nizozemska Gorenjska bi ji lahko rekli, saj ima »hribe« visoke celo okrog 600 m! V Valkenburgu v jami, kjer so že pred tisočletji kopali kamen za gradnjo, so nam pripravili uradni sprejem, mi pa smo zapeli v spomin pokojnemu članu Inter nosa, ki je umrl pred nekaj leti. Še nekajkrat smo zapeli neuradno, a takoj smo imeli dovolj poslušalcev; Nizozemci so namreč znani kot dobri pevci. In kdor rad poje, dobri pesmi tudi rad prisluhne.
Na poslovilnem večeru s pevci moškega zbora Inter nos so tudi naši štirje spremljevalci z občine opravili svojo dolžnost, ko so s predstavniki nizozemskih kulturnih in političnih organizacij izmenjali darila. V govorih obeh predstavnikov zborov, mladih, a prav zato polnih načrtov, so se ponavljale besede: nadaljujmo tradicijo izmenjave nizozemskih in slovenskih pesmi; pridite še!
Tudi ob slovesu smo ponavljali samo eno: še se bomo videli, še bomo prišli. Če ne mi k vam, pa vi k nam. Pesmi, od najbolj veselih do žalostnih, so izzvenele, zelo težko se je bilo posloviti, solze smo pripisovali otožni melodiji, a vsi smo vedeli, da so to le solze slovesa pravih prijateljev. Trije dnevi v Schin op Geulu so bili premalo, da bi spoznali Nizozemsko, a dovolj, da smo spoznali njene ljudi, prijazne, gostolnjubne, odprte.
Še v Dachauu smo se ustavili, zapeli vsem žrtvam fašističnega nasilja in trdno smo sklenili: pesem nas bo družila, ostali bomo prijatelji, pravi prijatelji.
Podnapis pod sliko: Poleg večernega koncerta so pevci Akademskega komornega zbora iz Kranja na poti po Nizozemski večkrat tudi spontano zapeli. Med drugim tudi na pokopališču žrtvam druge svetovne vojne v pokrajini Limburg, kjer je nastal tudi skupinski posnetek.
|
