GOSTOVANJE NA ČEŠKEM, 8. do 12. junija 2005

Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj se je po 21 letih spet podal na Češko. Resnici na ljubo je bila to leta 1984 še država Češkoslovaška in takrat smo v glavnem prepevali v Pragi. Bila je turneja, ki še danes veselo odmeva v krogu prijateljskih omizij, ko se začnejo obujati stari spomini. Skoraj o vsem pa se je še zdaj mogoče poučiti na straneh knjige Vendar peti on ne jenja (str. 174-175, 400-404) ali pa na http://www.krapz.com.

Kadar je bil pobudnik in organizator apezejevskih dogodkov (koncertov, nastopov, gostovanj, pridobivanja sponzorjev) naš Zlatko, smo radi rekli, da je uporabil svoje "pasje zveze", in tudi zdaj je bilo tako. Njegovi stanovski kolegi veterinarji (v resnici veterinarke) so imeli v rokah vse niti prvega dela letošnje češke turneje po Moravskem. Po prisrčnem sprejemu in okrepčilu so nam najprej pripravili izredno dobro obiskan koncert v cerkvi sv. Markete v Jaromericah nad Rokytnou. Preizkusili smo olomouški in mariborski tekmovalni program, vprašali dekle, al dro veš ti še kej, se šetali kraj Dunaja (ob Donavi, ne v dunajskem predmestju!) in sredi vseh najlepših rožic sporočili, da bom jutri gnala na pašo (rezijsko: Jnjen čeua jti gna). Občinstvo je ob koncu stoje zahtevalo dodatke in dirigent Primož Kerštanj se jih je celo usmilil. Tudi zborov češki prijatelj, nekdanji hokejist in naš predlanski gostitelj na Roudenki Pavel nas je prišel poslušat.

Že po koncertu in večerji smo se odpravili proti bližnjemu Trebiču, urejenemu mestu ob reki Jihlavi. Tu smo prebivali na treh različnih lokacijah, zajtrkovali pri Racheli, se sprehajali po obsežnem mestnem trgu, si ogledali baziliko sv. Prokopa (zgraditi si jo je dal neki Vincenc), se po židovski četrti (od 2003 pod zaščito Unesca) potikali po trgovinicah in kavarnicah, poskušali sladice in razne vrste češkega piva in ugotavljali, ali ima beherovka še enak okus, kot pred leti. Imela ga je!

Seveda smo imeli tudi koncert - v stari sinagogi, ki je ne uporabljajo več za obrede, ampak le kot prostor za kulturne prireditve. Lepa, obnovljena, okrašena z raznimi cvetličnimi ornamenti in hebrejskimi napisi ter obdarjena z bogato zvočnostjo je bila primerna podlaga za dober koncert, čeprav z nekoliko manj občinstva.

Koncerta v Jaromericah in Trebiču pa sta bila le upevanje za drugi del moravske turneje - udeležbo na 33. mednarodnem festivalu pevskih zborov Svatky pisni, ki je od 8. do 12. junija 2005 potekal v Olomoucu. To je večje moravsko mesto ob reki Moravi s staro univerzo (ustanovljeno 1573, po drugem viru 1566), ki je od leta 1969 pobratena z ljubljansko. Na njej je v letih 1854/55 Fran Levstik študiral bogoslovje, a ga je moral zaradi pesniške zbirke Pesmi zapustiti.

Nastanjeni smo bili v hotelu Sigma, ki je s svojo okolico odražal velika nasprotja držav v tranziciji. Spodnja polovica hotela je že obnovljena v normalen in udoben hotel s kongresno dvorano, klubom, češko in kitajsko restavracijo in pivnico s tremi zvezdicami. Neobnovljeni del pa je res paša za oči nad socrealističnimi rešitvami hotelskih notranjih opremljevalcev. Predvsem v kopalnicah je bilo moč videti več izvirnih izumov, npr. pomični umivalnik, bolj podoben bideju, le da bi ga bilo z delom telesa, za katerega se uporablja, bolj težko doseči. Tudi hotelsko dvigalo, ki se menda ni pokvarilo, odkar stoji hotel, je bilo skoraj vzrok, da bi moral APZ tekmovati brez Barbare, Bojana, Gašperja in Gregorja. Ustavilo se je namreč med nadstropjema in ni hotelo nikamor, ne gor ne dol. Onim v dvigalu je že malo primanjkovalo zraka, ostali s(m)o zabavljali, čas pa je tekel, saj se je ura tekmovanja bližala z bliskovito naglico. K sreči se je od nekod le pojavil mojster za dvigala, rešil "zapornike" in s tem tudi naš nastop. Iz hotelskih sob se je ponujal kontrasten razgled na predtranzicijsko železniško postajo na eni strani in novodobno stolpnico socialnega zavarovanja s prestižno restavraciju na vrhu.

Tekmovanja se je udeležilo 120 zborov (če se nisem zmotila pri štetju), predvsem otroških in mladinskih, iz Češke, Estonije, Jugoslavije (?), Latvije, Litve, Madžarske, Poljske, Rusije, Singapurja, Slovaške, Slovenije in Turčije. Iz Slovenije so sodelovali: otroški zbor IV. osnovne šole iz Celja (zborovodkinja Jolanda Ipšek Ulrych), mladinski pevski zbor iz Kopra (zborovodkinja Maja Cilenšek), otroški pevski zbor osnovne šole Slivnica (zborovodkinja Mira Prel), otroški pevski zbor iz Šmartna pri Litiji (zborovodkinja Selma Gradišek), mešani pevski zbor Vocalis iz Maribora (zborovodkinja Alenka Korpar) in APZ France Prešeren Kranj (zborovodja Primož Kerštanj). V žirijah je sodelovalo kar 31 predvsem čeških in slovaških glasbenikov, med njimi tudi nam (a le starejšim) znani Jiri Štrunc, ki je daljnega leta 1968 z dekliškim zborom iz Karlovih Varov gostoval tudi v Kranju.

Tekmovanje je potekalo hkrati na več lokacijah, v Reduti, Narodnem domu, dominikanski cerkvi, regionalnem centru, cerkvi sv. Morica, na univerzi Palackega, razni drugi festivalski dogodki pa še na/v drugih prireditvenih prostorih. Toliko kategorij, kot v Olomoucu, je težko najti na katerem koli drugem zborovskem tekmovanju: predšolski zbori, otroški zbori do 12 in 16 let, deški zbori do 10 let, mladinski zbori do 19 in 25 let, deški zbori (SATB), komorni ženski, moški in mešani zbori, moški zbori, mešani zbori, kategorija superior (z obvezno pesmijo) za mešane in ženske zbore, ljudska pesem, duhovna in cerkvena glasba a cappella, spiritual, gospel in džez. Kar precej nepregledno!

In še ena nenavadnost tega tekmovanja - vsi tekmovalni nastopi potekajo v praznih dvoranah, brez občinstva. Samo komisija, morda kak spremljevalec in prazni sedeži. Tistim na odru se res ni prav lahko pripraviti do tega, da gre zares. A nam se je uspelo. "Dirkali" smo v dveh kategorijah, najprej v kategoriji spiritual, gospel in džez v Narodnem domu, čez tri ure pa še v kategoriji superior v Reduti. Najprej smo se predstavili s štirimi gospli v priredbah Mosesa Hogana. Ozračje sploh ni bilo naelektreno, pevci na odru so bili videti, kot bi imeli kostumsko vajo, peli so brez tekmovalne treme, dvorana je dajala, kar mora dajati dobra koncertna dvorana (oh, kje si Kranj!). Nastop je bil bleščeč. Ko sem ob koncu šla mimo enega od žirantov, je bila na njegovem listu napisana številka 20. Nič si nisem mogla predstavljati, kaj to pomeni. V drugem delu tekmovanja smo izvedli obvezno skladbo I. Hrušovskega Rytmus (Ave, Eva), K. Nysteda Veni in dve slovenski ljudski pesmi v priredbah A. Čopija in P. Merkuja: San se Šetao in Jnjen Čeuajti Gna' - kot je napisano v koncertni knjižici. Tudi tega nastopa se apezejevcem ni treba sramovati.

Popoldne smo pohajkovali po starem mestnem jedru, pravem nasprotju našega hotelskega predela okrog železniške postaje, z Gornjim trgom, stolpom sv. Trojice, katedralo sv. Vaclava, cerkvami, kapelami, rotovžem, palačami, vodnjaki, maketo mesta in drugimi, ogleda vrednimi zanimivostmi. Obiskali smo še eno takih znamenitosti in se odločili, da se bomo prav tu seznanili z dobrotami češke kuhinje. Brhke natakarice so nam zavezale slinčke in nas postregle kot se za "ta zlate" spodobi. To, da smo bili v obeh kategorijah zlati, smo sicer zvedeli šele čez nekaj ur na uradni razglasitvi na Gornjem trgu, pa še to, da smo v kategoriji superior prejeli nekaj čez 90 točk, v kategoriji gospel pa čisto "stotko". Sem takoj ugotovila, kaj je pomenila tista številka 20 na žirantovem listu (5 žirantov, 5 krat 20 je 100). Visoko se je dvignila slovenska zastava, našega zmagoslavnega kričanja in vpitja ni bilo konec, vsak je zgrabil svojega mobilca in novico sporočil domov, Primož se je znašel na naših rokah in se upravičeno sončil v zlatem siju.

Da smo spodobno in pošteno zalili dosežene točke, ni treba posebej povedati. V pivnici Pod limpou je zmanjkalo temnega piva in na fotografiji bo še dolgo - za zgodovino - sijal napis s šminko na Bojanovem čelu: 100 točk.

Zapisala: Mija Mravenec