Nagovor ob 35 letnici APZ France Prešeren

Andrej Šter, sobota, 3.12.2005 ob 20.00 uri, dvorana Kina Center

Nocoj, na dvestopeto obletnico rojstva pesnika Prešerna, nazdravljamo Akademskemu pevskemu zboru France Prešeren, ki slavi svojo petintridesetletnico.

Če bi govorili o slavljencu kot osebi, bi bil s petintridesetimi že na pragu srednjih let, morda bi se mu (ali ji, da ne bo zamere pri lepšem spolu) že malce redčili lasje, nabiral podbradek in bi (preventivno, seveda) imel za sabo kak sistematski zdravstveni pregled. A današnji slavljenec stoji pred nami ves mlad, lep, vihrav in – kar je zlasti potrebno poudariti – prav tako trmasto predan petju kot tistih šestindvajset vrst kranjskih študentov, ki so ga ustanavljali daljnega leta 69.

Pa je bil vedno tak?

Pred vami stoji zbor, ki je redno sodeloval na festivalu Revolucija in glasba, čeprav smo kasneje izvedeli, da revolucije sploh ni bilo.

Pred vami je zbor, ki je z zanosno pesmijo zapel v pozdrav maršalu, ko je le-ta obiskal Sveti Jošt nad Kranjem. In – mimogrede – govori vam tisti, ki je tedaj taistemu maršalu odrecitiral nekaj še bolj zanosnih verzov.

To je tisti zbor, ki je pel ob otvoritvi spomenika Ivanu Cankarju pred novozgrajenim Cankarjevim domom v Ljubljani.

Obenem je to tudi prav isti zbor, ki je organiziral in izvedel koncert v podporo tistim štirim, ki jih je Jugoslovanska ljudska armada leta 88 obtožila in zaprla, ker da spodkopavajo temelje naši širši domovini. Slabo so jo odnesli – namreč JLA in širša domovina, da ne bo pomote!

Dejali boste: to je torej zbor, ki se je udinjal režimu.

Jaz pa vam povem takole: to je pevski zbor, ki je deloval in se razvijal pač tako, kot so mu svetile zvezde in prerokovale sojenice. Predvsem pa je ves čas pel!

Pel je pred cerkvico v bavarskem Derendingenu enkrat zvečer, za svoje veselje in v čast Primožu Trubarju in to takrat, ko v Sloveniji še nismo praznovali Dneva reformacije.

Pel je v nabito polnih dvoranah in cerkvah Baskije občinstvu, ki je ob izvedbi pesmi Agur jaunak (moč jo je primerjati s slovensko Zdravljico) zares hlipalo – in takoj za tem s huronskimi ovacijami pozdravljalo izvajalce.

Pel je v slavo velmožem češke državnosti na gradu Karlštejn (in nehote vzbudil pozornost takatne češke tajne policije).

Skupaj z Urošem Lajovicem so odkrivali Mozarta in Haydna v ciklusu zborovsko-simfoničnih matinej.

Zbor od davnega leta 1981 poje na festivalu Europa cantat v različnih mestih številnih evropskih držav in je tako vstopil v Evropo precej pred formalnim slovenskim vstopom vanjo. Upamo, da tudi za Evropo ne bomo lepega dne izvedeli, da je v bistvu ni, kot smo za že omenjeno revolucijo.

Pel je (in še kar poje) pred magistratom vsakokrat, ko se zgodi, da se kdo od njegovih pevk in pevcev poroči. Če se vzameta kar med seboj, je seveda veselje več kot dvojno. Mimogrede, takšnih dvojnih porok je bilo doslej v tem zboru vsaj petindvajset.Pel je tudi v grmovju pred porodnišnico takrat, ko je katera od zborovskih mamic povila zborovski naraščaj. Tega petja danes ni več, vendar zgolj zaradi tega, ker je sedaj okrog kranjske porodnišnice ograja.

Pel je – denimo – tudi na sindikalnih igrah Cestnega podjetja Kranj. In se potem jadrno umaknil, ker so se preveč veseli cestarji najprej sporekli in potem še prav po fantovsko stepli.

Pel je Mahlerjevo 8. simfonijo z dirigentom Fabiom Luisijem. Motto tega koncerta je bil Einmal im Leben. In kranjski zbor - je bil tam!

Pel je kot študijski zbor z gurujem svetovnega zborovstva, švedskim dirigentom Ericom Ericssonom. Kot je kasneje dejal ta enkratni možak, so bili kranjski pevci kar v redu.

Pel je Kreolsko mašo, oziroma – bolje rečeno – Ariel Ramirez je z njimi skupaj užival ob dveh izvedbah svoje mojstrovine v Sloveniji in enkrat v Dunajskem Konzerthausu. Tedaj je celo sicer zaspana Slovenija dobila malce latinskoameriškega šarma.

Pel je in ob petju prepotoval pol sveta. Po vsej Sloveniji, denimo v Mariboru (kjer so jih petkrat ovenčali z zlatom), pa v Grčiji, na Švedskem, na oni strani Karavank, pa po vsej Nemčiji, na Nizozemskem, v francoskem La Ciotatu, pa v Republiki srpski, na zborovskih svečanostih v Nišu, na Mokranjčevih dnevih v Negotinu, pa večkrat na tekmovanjih v Spittalu in v Gorici, na festivalih v Sopronu, Ulmu, Esslingenu, Herningu, Bremnu, Neversu, Veszpremu - raje ne naštevam dalje, ker bom predolg.

Zadnja leta je zbor slaven tudi zaradi tega, ker ima nedvomno največjega dirigenta na svetu. Gospod Kerštanj namreč lahko hkrati poboža tako skrajno sopranistko kot tudi solistko v kontraaltu.

Danes so pevke in pevci, ki stojijo pred vami, že malce izbirčni in gredo raje v bolj odmaknjene kraje, kot recimo Izrael, Mehika, po glavi pa jim hodi Amerika.

No ja, Bog žegnaj takšne misli, bi dejali.

Res je – Bog bo že požegnal, a petje (celo doma v tej lepi koncertni dvorani) tudi stane. Včasih so zato pogosto peli ob delovnih jubilejih tistih, ki so takšne nastope lahko tudi honorirali: ob 13. mednarodnem simpoziju o aktualnih boleznih malih živali na primer, ali ob 35-letnici Elektrotehničnega podjetja, pa ob delovnih zmagah drugih podjetij – nekaj časa se jim je reklo TOZD ali SOZD).

Danes je v deželi zavladal kapital. Delovne zmage so drugačne, ob njih se manj poje. Nisem še slišal, da bi - denimo - peli ob tem, ko tuji partner kupi kako slovensko podjetje. Ne vem, če se kaj dosti poje, ko - na primer - nadzorni svet zamenja kakega predsednika uprave in mu izplača mastno odpravnino (morda takrat poje ali si vsaj žvižga edinole ta, ki je odpravnino dobil!). Verjetno ne bo proslave s petjem, ko bodo našli falote, ki so vlomili v sefe SKB-ja.

Pa kljub temu – ali pa morda prav zaradi tega: Akademski pevski zbor France Prešeren poje!

In če smemo sklepati po prvi polovici nocojšnjega koncerta, bo še dolgo lahko pel, saj si je vzgojil zvesto občinstvo.

In to - spoštovane in spoštovani - sem želel povedati.

Dokler bomo Slovenci, bomo peli. In dokler bomo peli, bomo Slovenci.

Vse najboljše za prvih petintrideset vam želim!